Dobrodošli v Bocvani, dobrodošli v Afriki. Če naju je Zimbabve navajal na prave afriške vasice, prenatrpane prevoze, neskončno čakanje in življenje brez elektrike ter vode, je Bocvana prava dežela, za spoznavanje prave divje Afrike, kjer malo višji štiripogonc ne pride v poštev in kjer se gledaš iz oči v oči s pravimi afriškimi živalmi na vsakem koraku.

Začela sva v Francistownu. Tam naju je že na bencinski pričakal Lawrencov prijatelj. Čeprav nama afriška polenta že pri vseh ušesih ven gleda, sva večerjo z navdušenjem sprejela. V zadnjih 20-ih dneh sva 15 dni spala kar pri nekom. In vsi naju tako lepo sprejmejo in vsi si želijo, da bi še kakšen dan dlje ostala pri njih. In seveda – vsak ti tako z navdušenjem ponudi njihovo polento..za večerjo, za zajtrk..in bog ne daj, da je ne sprejmeš, ker jih lahko s tem zelo užališ.

V tem luškanem, prijaznem in majhnem mestecu sva čas preživljala z družinico in delala še zadnje nujne popravke na najinemu super avteku. Po dveh dneh sva se odpravila naprej. S solzami v očeh, smo se ponovno s težkim srcem poslavljali drug od drugega in si obljubljali, da se ponovno vidimo.

Pot proti mestecu Kasane. 400km dolga ravna cesta mimo neskončnih travnatih polj. Tu pa tam pomahaš v pozdrav kakšni kravi, kozi ali oslu, ki ti križajo pot. Na vsake 100km opaziš tu pa tam kakšno res majhno vasico. In takrat začutiš.. to je Bocvana, to je prava Afrika.

Prvi dan v mestecu Kasane je bil dan spoznavanja živali. Že zjutraj, ko sva se zbudila na hribčku blizu ene vasice in si malo raztegovala zaspane mišice, je z nama skakalo več kot 30 opic. Pri kosilu so nama družbo delali divji prašički in ko sva si iskala nov kotiček za spanje in pri reki navdušeno opazovala skupino slončkov, se je tik za najinim hrbtom počasi sprehodila čreda 54-ih slonov. 120 000 slonov živi v okolici 10 000 kvadratnih kilometrov.

Ta dan sva med iskanjem ribičev s svežimi ribicami spoznala tudi najinega novega prijatelja S.T.-ja. Za bencin in nekaj pivov naju je zapeljal s svojim čolničkom po reki Chobe. Sončni zahod, krokodili, žirafe, sloni, hipoti in hladno pivo. To je bil najin drugi večer v mestecu Kasane. Seveda sva na koncu pristala tudi v postelji njegovega prijatelja. Tole najino popotniško življenje nama gre res slabo od rok.

Zjutraj naju je S.T. povabil, da gremo skupaj ribarit. S čolnom smo se odpeljali po reki Chobe. Tokrat na drugo stran. Kar nekaj ur smo se vozili po junglasti reki mimo hipotov in krokodilov, mimo neskončnih jat ptic. Tokrat brez sreče, da bi kakšno ribico zares ulovili. Smo se pa kar nekajkrat močno bojevali z njimi. Ribe so bile tako velike, da takrat, ko si ribo dejansko imel na trneku in jo vlekel iz vode, res nisi točno vedel, ali boš ti potegnil ribo na suho ali ona tebe v vodo. No, na koncu je vedno zmagala narava. Riba je trnek odtrgala in veselo odplavala naprej. In tako je tudi prav.

Dva dni v mestu Kasane sva hodila od ljudi do ljudi, od  šoferja do šoferja in spraševala ali je najin avto primeren za Chobe nacionalni park. Kolikor ljudi, toliko različnih odgovorov. In ja, odločila sva se, da to na lastne roke preizkusiva. REZULTAT:  Honda CRV, štiripogonc, malo višji jeep, ni primeren za vožnjo po nacionalnem parku. Tukaj potrebuješ žival. Preživela sva, sicer sva včasih v parku, kjer je prepovedano zapustiti vozilo, več hodila peš ob avtu, ga porivala in izkopavala kot pa uživala ob mirno vožnji skozi park. Ampak bilo je noro, bilo je fantastično. Dejan se je izkazal za odličnega šoferja. To ni bila vožnja, bil je rally. Peščena cesta, ki se je preveliko krat prelevila v visoke sipine. Takrat si na avtu potreboval hitrost in spretno vožnjo. Kmalu se nisva več sekirala za veje, ki so butale v avto, za gume, ko sva drsela mimo dreves in ostre trave. Tisti kamni, ki so vsake toliko časa močno usekali v podvozje so bili večji problem. Ko je avto zakopal, sva hitro skočila ven in ga odkopala, ga porinila in se odpeljala naprej. Velikokrat je tudi zakuhal. Takrat sva se za kratek čas ustavila in mu dala čas, da se ohladi. To se je zgodilo ničkolikokrat. Sva se pa znašla tudi v situaciji, ko sva naletele na sipine ob reki, kjer ni bilo možnosti, da bi se ustavila, ni bilo možnosti, da bi se obrnila. Nekako sva se trudila priti skozi in skušala preslišati vse tiste kamne, ki so butali v najin avto. Ampak te poti ni bilo konca in tako sva obtičala. Do konca zakopana v mivki. Avtov ni bilo, da bi nama pomagali. Čez nekaj časa sta se mimo pripeljala dva ogromna jeepa ampak se nista mogla zaustaviti, ker bi tako tudi sama obtičala. Ulegla sva se na tla in začela kopati. Najprej ob avtu, da sva si naredila luknjo, da sva lahko z rokami segla pod avto. Potem sva začela odkopavati podvozje. Upala sva edino, da ne bova preveč zanimiva tistemu leopardu, ki se je nahajal v bližini. Ko sva že lep čas kopala in odrešila podvozje najhujšega, sta se mimo končno pripeljala dva službena avtomobila polna turistov. Zakopana v mivki pod avtom sva bila za turiste še večja atrakcija kot tisti sloni in žirafe v parku. Imela sva srečo. Res veliko srečo. Eden od teh voznikov se je s svojim ogromnim avtomobilom naslonil na najin avto in ga od zadaj potiskal po poti toliko, da smo prišli do lepše poti. Avto je preživel. Dejan ga je malo poklepal od spodaj.. pa tega se je tako že navadil zadnje dni. Pravi, da toliko kolikor je v teh dneh preležal pod avtomobilom, ni v petih letih pod svojim Cliotom.  Ura se je pomikala proti popoldnevu in mivka je postajala vroča in suha. Zdaj ni bilo več možnosti, da bi se z najinim avtom premikala kjerkoli. Tako sva se zaparkirala na piknik prostoru, si skuhala kosilo, prala obleke, popravljala avto in čakala na pozno popoldne. Takrat so se živali, ki sva jih opazovala skozi dan, začele pomikati proti reki. Neskončno število žiraf, slonov, srn, bivolov, prašičkov in hipotov, ki so se pasli, kopali, preseljevali.  Ko sva se naužila pogledov na ta bogati živalski svet v Chobe nacionalnem parku, je bil čas, da se počasi odpraviva nazaj poti mestecu Kasane.

Zvečer sva si našla prostorček ob reki, kjer so se slončki vsak dan tako veselo pasli. Skuhala sva si večerjo in se umila z lavorjem vode ter si pripravila prijetno posteljo v najinem avtomobilu. Iz daljave sva poslušala rjovenje slonov in sladko zaspala. Trenutno še vseeno bolj zaupava živalim kot ljudem. Edino tisto nočno lulanje priznava, da naju je vedno malo skrbelo. Dejan je enkrat kar skočil v avto, ko je med lulanjem v grmovju nekaj ogromnega zašumelo. 🙂

Poti, ki sva jo načrtovala – do Mauna skozi nacionalni park –  žel ne bova mogla opraviti. Morala sva naokrog, novih 600km ravne in prazne ceste. Sreča, da imava vedno poln avto štoparjev, ki nama krajšajo dolgo vožnjo s svojim neskončnim govorjenjem. Pa tudi ta cesta je bila bolj bogata. Slončki, ki te še dolgo spremljajo ob glavni cesti, noji, ki našopirjeno gledajo v tvoj avto in spet neskončno število krav, koz in oslov. Travnata polja so se počasi začela spreminjati v puščavo, vasice so pogostejše, ogromno je konjev. Ljudje hodijo peš, jahajo osle ali konje. Kar malo preveč romantično. Trenutno sva v mestu Maun. Spiva v avtu pri policajih. Nekako se tu počutiva najbolj varno. Chobe nacionalni park bova preizkusila še iz te strani, da vidiva, če bo kaj bolj prijazen do najinega avtomobila.

DELTA OKAVANGO IN MOREMI NATIONAL PARK
V naslednjih dneh sva se vozila ob rokavih delte Okavango. Reka, ki priteče, se razlije v rokave in izgine v pesku. S svojimi vodnimi bazenčki je to še en raj za afriške živali.

Pred nama je bil nov nacionalni park in z njim novi izzivi. Tokrat nama je uspelo porabiti tiste zaloge vode(50L) in rezerve bencina (40L), ki jih imava ves čas na zalogi v avtu. Tukaj te voznja po glavnih cestah pripelje vsake 300 do 500 km do mesta, ki ima ob cesti kakšno trgovino s hrano kot je spar ali shopprite in bencinsko. Če se voziš po drugih cestah ali skozi nacionalne parke, se lahko hitro odvije tudi 1000 km ali vec brez možnosti, da bi kje lahko dobil vodo, kruh ali kakšen liter bencina. Tu pa tam kakšne vasice, ki so res zelo redke, imajo “wanna be” hiško, na kateri piše shopping center, ampak te ponavadi ne služijo svojem namenu, ampak so bolj tam, da so pač tam.

100km dolga in osamljena pot, ki se je vila do Moremi nacionalnega parka je bila polna slonov, žiraf in divjadi. Ob vodnih bazenčkih, ki jih ustvarja reka s svojim ponikanjem in prikazovanjem iz peska, se napaja ogromno živali. Zebre in z njimi vse mogoče kombinacije takšne in drugašne divjadi, v bazenćkih pa hipoti, ki so predvsem postojanka za ptice, ki počivajo na njihovih glavah. Narava se nama je tukaj zdela še bolj divja, živali malo bolj plahe in sloni na trenutke kar malo agresivni.

Tokrat nama je izza ovinka in iz trave pomahal gepardov rep. Hitro sva mu z avtom sledila, ampak te mačke tukaj točno vedo, kako elegantno izginiti za grmovje in visoko travo. Malo se je ulegel v travo in ko naju je videl, da ga opazujeva, je spet ustal in se počasi sprehodil za skupino slonov. Pol ure kasneje sva ga ponovno opazila. Ne veva ali istega ali ne. Tokrat se je za naju lepo sprehajal po planjavi, se vsake toliko časa obrnil proti nama češ “dajta me že pustit na miru”, potem pa pred nama prečil cesto in odšel daleč daleč stran v to prazno divjino.

Midva sva ob tej predstavi kar malo pozabila na uro. Bilo je ze pozno in pred nama je bilo kar nekaj kilometrov. Najin avto pa je imel tudi takšno navado, da je vsak dan nekje po četrti uri popoldan začel kuhati brez prestanka.

Začela sva najino dirko proti izhodu. Do prvega vodnega bazenčka, ko se je pred nama počasi sprehodila skupina slonov in se začela lepo napajati ob vodi. Neopazno sva jih hotela obvoziti a je bil tam en velik slon z malim slončkom, ki se je postavil direktno pred nama, razprl ušesa in jezno strmel v naju. “Ok ok” sva rekla, midva sva tu zaradi vas, ne vi zaradi naju, se zapeljala nazaj in čakala. Poskusila sva ponovno..enaka zgodba. Po nekaj časa so se naju le usmilili in svoje sexi ritke spakirali nazaj v grmovje. Nadaljevala sva najino pot, mimo sipin, kjer sva potrebovala kar nekaj hitrosti. Sloni so rjuli, žirafe pa so kot kure brez glave tekale pred nama. Kot tista Mario igra, sva nabirala točke za vsako žival, ki sva se ji uspela izogniti. Avto je kuhal in kuhal, ob prvi priložnosti sva zapeljala ob rob poti, za nama pa spet sloni, ki so rjuli in kopali z nogami proti nama. In seveda spet napeli tista njihova luškana ušeska ter brez prestanka zrli v naju. Midva jih še opazila nebi, če naju ne bi oni sami opozorili na njih. Ni jim bilo všeč, da sva se zaustavila tam, ampak kaj, ko nisva mogla naprej. Ždela sva v avtu, oni pa se tudi niso premaknili niti za milimeter, dokler se z avtom nisva odpeljala naprej.

Zvečer sva se zapeljala malo ven s poti in se zaparkirala za grmovje. Zjutraj so za afriško vzdušje poskrbele žirafe. Najprej ena, ki je odšla in se kasneje vrnila s tremi prijateljicami. Tako so naju 4 žirafe kukale izza grmovja ob jutranji kavici (jap, priznava, da sva postala kar mala kofetkarja).

Še en dan raziskovalne vožnje je bil pred nama in ker je avto bil v vedno slabšem stanju, sva se zvečer zaustavila v vasici in jih prosila, da pri njih prenočiva. Po vaskem posvetu so nama določili prostor. Takoj so se nama pridružili otroci, ki so nama kazali vse svoje vrline nogometa in plesa, zvečer pa so naju na skrivaj opazovali pri večernem umivanju, da sva jih morala kar malo naganjati stran od sebe. Zjutraj je bil dan za šolo, zato sva napakirala sedem otrok na zadnje sedeže in jih odpeljala nekaj kilometrov stran do šole.

Nekaj dni sva bila primorana ostati v mestu Maun, da so nama avto popravili do te mere, da sva se lahko odpeljala naprej. Te dni je svojo priložnost dobil ponovno šotor, ki sva ga postavila ob reko.

Seveda sva poskusila še vožnjo proti Kalahari puščavi. Po nekaj posvetih v mestu, so nama določili pot, po kateri bi lahko prišla z najinim avtomobilom. Pa sva poskusila. Tokrat okrepljena z lopato. Prvih 50km, da sva prišla do veterinarske kontrole. Tukaj v Bocvani te zelo radi razkužijo od glave do pet skupaj z avtom vedno, kadar prehajaš na drugo območje. S čevlji moraš stopiti v takšno blatno lužo, z avtom pa se zapeljati skozi nekakšno razkužilo. Vedno ti tudi vzamejo kakršnokoli meso, zelenjavo ali sadje, ki bi se lahko na poti okužilo. Tam sva že veselo zapeljala na cesto pred nama, takšen zluknjan asfalt. Pa naju je policaj ustavil in vprašal, ce veva kam morava naprej. Jah, ravno po cesti seveda. Nasmehnil se je in nama pokazal pot na desni strani. Pot? Mivka z otroci in kravami. Poskusila sva in po 100m obtičala. Hitro sva odkopala avto, spustila gume in ga potisnila, da sva zadenjsko prišla nazaj do ceste. Policaj naju je zopet pogledal in rekel:” poskusita drugo pot.””Kje?” “Kar tukaj zraven.” Saj nisva točno vedela ali naju tip zafrkava ali misli resno. Ampak na tej drugi poti, ki je bila vzporedna prvi – kakšnih 5m stran- je bila baje boljša mivka. Ponovno sva poskusila. Vzela sva si zalet in začetek je bil kar obetaven, dokler se ni pred nama pojavila čreda krav, ki se niso umaknile. In sva spet obstala. Samo spogledala sva se. Nekaj pameti sva si z avtom že kupila, več nama je ni treba ..in se obrnila.

Poslovila sva se od Bocvane. Super afriška destinacija za vse, ki so vsaj malo divji po srcu. Obljubila sva si, da se vanjo še vrneva enkrat, ko bova imela mogoče malo večji budget in večji avto, da jo prerijeva od glave do pet.

Odpeljala sva se proti Namibiji. Ker pa je poleg mašine na avtu bilo problematično tudi podvozje, sva se lahko odpeljala tistih 800km naprej do Windhoka, ki je središčno mesto za vse države tja do Mozambika. Zdaj sva tu in človek bi rekel: “Dobrodošli v Windhoeku.. avto dela, go pro dela, telefon dela…računalnik pa je žal pokopala tista divja vožnja po Zimbabveju.”

Leave a Reply

Your email address will not be published.