“Life is to short. So enjoy it and feel free. “ Misli, ki naju obletavajo medtem, ko se potikava po Mozambiku. Po zeleni, eksotični, čisti, skromni in zelo prijazni deželi. Je ljubezen na prvi pogled od katere sva pričakovala veliko in od nje dobila se več.
Medtem ko so cene prenočišč in v restavracijah lepo navite, se nama kar smeji, ko se sprehajava po tržnicah. Vso eksotično sadje, ki ga domačini lahko utrgajo z dreves ali naberejo z vrtov je smešno poceni. Košara mangotov (cca. 30 mangotov) – 1 euro, kilogram banan – 20 centov, papaja – 25 centov, kokos – 10 centov, avokado – 20 centov.
Ljudje so izredno prijazni. Govorijo portugalsko, svoje afriške jezike in redki tudi malo angleško. Govorica z rokami je zelo dobrodošla. Pokrajina je zelena in bogata s palmami. Ljudje živijo v hiškah iz palmovih listov, brez elektrike in vode, pridno delajo na vrtovih, grabijo mivko okoli hišk in sekajo kokose.

.
S prihodom v Maputo sva se odločila, da izkusiva mesto v pravem pomenu besede. Spoznala sva dve Slovakinji, ki že 3 leta živita v Tanzaniji kot misjonarki. Čisto odštekani punci. Pridružil se nam je tudi domačin Mathika in skupaj smo se podali v nočni svet glavnega mesta Mozambika. Bila jer sreda, vse zaprto razen lokalnega nočnega striptiz bara. O ja, tele mlade punce, ki na takšen način služijo denar, da nahranijo doma lačne otroke, so raje oblegale nas dekleta kot naša dva fanta. Na koncu smo vsi skupaj naredili prav dober žur. Ko smo se vračali domov, se je Mathika odločil, da lahko vsi skupaj prespimo pri njemu doma. Mathika je odprl svoj avtobus.. avtobus imaš??? Smo ga gledali z velikimi očmi. Nasmehnil se je in nam kazal, naj pridemo notri. Preimenovali smo ga v party bus. Vsi štirje smo spali v njegovem stanovanju, ki je bilo tako malo, da sva imela z Dejanom hkrati noge na stopnisšču, boke v kuhinji in glavo v spalnici. Za naslednjo noč sva mu tako predlagala, da nama raje odpre avtobus in spiva v njem. Bilo je kraljevsko. =)
Ko je vikend, mesto zaživi tudi čez noč. Ob obali se zbirajo množice domačinov, mali otroci, stari komaj kakšnih 8 ali 9 let skozi vso noč prodajajo pivo in čips. Prav tako so tam mlade mamice z dojenčki v naročju ali ob sebi na tleh, ki do jutra vztrajajo s svojo skrinjo pijač in jo prodajajo. Za nas nesprejemljivo, za njih nekaj čisto vsakdanjega. Načrte za to noč so nam preprečili policaji, ki so nas ves čas zaustavljali in zahtevali od nas dokumente, ki jih seveda nismo imeli s sabo. Pač policijska korupcija. Mathika in Ivane, ki sta nas ves čas vlekla iz zagate, sta na koncu bila tudi sama tako utrujena od pregovarjanja s policaji, da sta nas samo posedla v taksi in nas odpeljala domov.
Dnevno življenje je živahno in hitro. Množice ljudi se premikajo skozi ulice in markete. V mestu so ulice, ki so natrpane s sadjem in zelenjavo, druge ulice so natrpane z oblačili in nigerijskimi trgovinicami, na tretjih so štanti, kjer pečejo izključno piščanca ali pa marketi z morsko hrano.

.
Z Emi in Zuzi smo se odpeljali do Xai xai~ja. Planirali smo narediti več poti ampak se nam je z našo afriško hitrostjo uspelo v celem dnevu preseliti le kakšnih 200km višje. Prišli smo v Xai Xai, vaško mestece ob obali, ko se je že stemnilo. Na obali so imeli veliki glasbeni festival. 48 ur neprestane glasbe in seveda povsod žari s piščancem. Ob tem žurerskem vzdušju smo se hitro nehali obremenjevati s tem kje bomo to noč prenočili. Če ne drugega, bi jo prežurali in v jutru zaspali na plaži. Ampak smo tudi tokrat spoznali prijaznega domačina Orlandota, ki je bil tako navdušen, da nas je lahko povabil k njemu domov, da je še naslednji dan ves žarel. Preselili smo se v njegovo hiško, v čudoviti vasici, seveda brez elektrike in vode in z zunanjim straniščem na štrbunk, ki je imel v svoji notranjosti na tone živih insektov in črvekov.
Orlando živi v skromni hiši iz palmovih listov skupaj z ženo in dvema otrokoma. Zjutraj so nam pripravili zajtrk in nas povabili, da se jim pridružimo pri maši. Po lepem sprehodu skozi te vasice smo prišli do sobe, kjer imajo mašo. Vodila jo je ženska in bila je prava party maša. Ljudje so na ves glas peli, ploskali, plesali in v nas prebudili tako močna čustva, da so nam solza vdirale na obraz. Orlando je ves žarel in bil ponosen, da nas je lahko pripeljal s sabo. Neštetokrat nam je povedal kako je presrečen, da smo z njim. Razmišljam zakaj imamo takšno srečo, da ves čas srečujemo tako iskrene, prijazne in dobrosrčne ljudi, ki nas sprejemajo med se.
Po maši smo se poslovili od Orlanda in se še enkrat vrnili na plažo, da jo vidimo tudi podnevi. Dj~i so še vedno vztrajali in domačini so nas zopet takoj poklicali k sebi in nam prinesli pijačo. Pa ne samo to. Po nekaj urah skupnega žuranja so nas napotili na teraso ob obali, kjer nas je čakala plata škampov s krompirjem in solato. Božansko.

.

Jezero Qisiko
Kot kaže, smo se nalezli afriške počasnosti in tako nam tudi ta dan ni uspelo priti do našega načrtovanega cilja. Obiskali smo našega prijatelja Victorja, ki smo ga spoznali v Maputo in nas je povabil k sebi v kamp ob jezeru. Od glavne ceste smo se 7km peljali po peščeni cesti mimo stoterih vasic, ki so imele pred hišami zložene na kupe kokosov. Victor nam je pripravil ribe in njihovo tradicionalno matapo (kot pire krompir, le da je na mesto krompirja notri morska hrana, arašidi in zelenjava). Ko smo se zjutraj odpravili naprej v prepričanju, da končno prispemo do Tofuja, nam je že po nekaj kilometrih zmanjkalo bencina. Obtičali smo. V hipu smo imeli ob sebi ducat otrok. Ker ti ljudje nimajo avtomobilov ali kakršnih koli drugih podobnih naprav, smo poklicali našega Viktorja. Vedeli smo, da je počasen in da lahko kakršnakoli organizacija iz njegove strani trajati v nedogled ampak vseeno… ta trenutek ravno nismo imeli kakšne druge izbire. Ko smo končno dočakali vaškega taksista, smo Dejana poslali v lov za bencinom, mi pa smo ostale v vasici z otroci. Ne vem kaj točno se je z Dejanom dogajalo naslednjih nekaj ur, vemo pa, da ga ni bilo ves dan. Mi smo se igrale z otroci, pile kokose, si zašile obleke, uredile nohte… njega pa še kar ni bilo. Po dolgih urah čakanja, so končno pritekli otroci in vpili, da Dejan prihaja. Baje je iskanje bencina potekalo čisto po afriško. Najprej čakanje na javni prevoz, čakanje da se avto napolni z domačini, potem so se premaknili nekaj metrov naprej, poslali ljudi iz avta in šli popravljati gume. In potem so se končno odpravili od vasice do vasice da bi našli bencin. Ko jim je končno uspelo najti gospoda, ki je prodajal bencin, je Dejan pokupil ves bencin, kar ga je gospod imel in se vrnil z 9L bencina. Do takrat, da se je Dejan vrnil, se je začelo ze večeriti. Zato smo poklicali Victorja, če nas sprejme še za en večer. Rekel je “seveda, saj smo družina” in nas pričakal s svežo pečeno ribico.

.
Četrti dan nam je končno uspelo priti do Tofuja. Najbrž najbolj turistična destinacija v Mozambiku. Slovi po čudoviti plaži, ki v resnici ni nič posebnega, in je v decemberskem času oblegana s turisti iz Južne Afrike. Mi, ki smo bili v polnem zagonu in pripravljenosti na najbolj žurersko destinacijo, smo kmalu spoznali, da smo v tem kraju skoraj sami, plaže so samevale, lokali so bili zaprti. Le nekaj otrok je skakalo okrog nas in nam ponujalo njihove zapestnice.

.

Politični nemiri v Mozambiku.

V Mozambiku se bližajo volitve in s tem tudi dokazovanje moči opozicij. Na cesti, ki edina vodi iz severa proti jugu so se tako začeli dogajati napadi. Napadali so kamijone, avtobuse, policijske in vojaške avtomobile. V desetih dneh so izvedli sedem napadov. Ponavadi se je na cesti pojavila skupina teroristov, ki so streljali po avtomobilih in jih nato oropali in zažgali. Midva sva bila ravno na poti, ko so naju obvestili o dogajanju na tem delu poti. Nisva točno vedela kaj narediti. Večina popotnikov se je odločila za vrnitev na jug v Maputo, midva sva se po stotih premislekih odločila, da poskusiva prečiti pot. Zadnji napad so izvedli dva dni pred tem. Napadli so konvoj, ki je bila ta trenutek edina možnost prečenja tega dela poti. Konvoj je prečil pot dvakrat na dan. Midva sva čakala na tistega v popldanskem času. V avto so nama posedli 3 vojake. Tejle oboroženi popčki so na mesto, da bi resno opravljali svoje delo, spali kot angelčki na zadnjih sedežih. In na koncu so naju še vprašali za denar. Sva jih samo pogledala in rekla:”kaj če bi nama vi plačali za transport?” Pa so se nasmejali in odšli. Imela sva srečo. Konvoj so napadli ponovno naslednji dan. Za tem so cesto za nekaj časa zaprli.

 

Leave a Reply

Your email address will not be published.