Tale avto je čisto preveč udoben. Pustila sva ga v Mozambiku in se odpravila proti Malaviju. Na štop seveda. Zaustavila sva kamijon. Ker smo za 300km potrebovali več kot 8 ur in tako seveda nismo uspeli priti do Malavija, nama je šofer ponudil, da lahko prenočima kar v njegovem kamijonu. Zjutraj nama je zaustavil nov kamijon, ki je bil na poti v Malavi. Še bolj počasen. Za 100km smo potrebovali rekordnih 5ur. Ampak nam je uspelo. Na meji so naju čakali mladi fantje, ki so naju na motorjih odpeljali skozi nekaj kilometrov dolgo nikogaršnjo zemljo. Vizo sva dobila na meji v parih minutah za 70 dolarjev.

.

Malavi je skromen. Pravijo, da spada med naj revnejše dežele sveta. Povprečna plača se vrti okoli 25 evrov mesečno. Budget se v trenutku razpolovi, ker nimaš niti možnosti zapravljati. Kjer sva se midva potepala ponavadi niso imeli trgovin. Mesta so tako majhna, da za public transport uporabljajo kolesa. Tisoče koles in mladih fantov, ki kot bike taksisiti prevažajo domačine. Mamice so v svojih torbah prodajale fanto in kokakolo, voda je bila bolj izjema kot pravilo. Ponavadi so prodajali kar tisto iz jezera zapakirano v malih plastičnih vrečkah. Na tržnicah prodajajo paradižnik, čebulo in mangote. Za en evro lahko dobiš 50 mangotov ali pa jih enostavno nabereš s tal, ker jih je vsepovsod prepolno. Tradicionalna jed je krompirček. Je tudi edina stvar, ki jo ponavadi lahko dobiš na tržnici. Včasih imaš srečo še s kakšnim jajčkom. O starosti olja raje ne razmisljaš ampak sprejmeš, kar tip pač dežela ponuja.
Ljudje so krasni. Izjemno skromni ampak bogati v svoji notranjosti. Živijo lepo in zelo umirjeno življenje. Ogromno jezero, ki je veliko najbrž za kakšni dve Sloveniji je bistvo njihovega življenja. Tukaj se odvija dan – za ženske, ki perejo in pripravljajo hrano, za ribiče, ki dan za dnem vesljajo v svojih lesenih čolničkih in ribarijo ter za otroke, ki ure in ure preživljajo v vodi, se umivajo, skačejo, plavajo…

.

Midva sva uživala skupaj z njimi to živahno življenje. Pred peto uro zjutraj smo bili ponavadi že vsi pokonci in že veselo plavali v jezeru. Vročina je bila neznosna. Za spanje sva si kupila komarnik in spala ves čas pod milim nebom. Del poti sva opravila z njihovimi mini buseki, kamor so vedno natrpali več ljudi kot je bilo mogoče plus vso prtljago in kakšno kokoško za povrh. Ko jih niso mogli več trpati skozi vrata, so jih začeli trpati skozi okna. Najprej sva se ustavila v Monkey bayu, potem v Cape Mcclear od tu pa sva se z ladijo odpravila na dva dni dolgo pot proti Likoma otoku. Seveda sva vzela “chicken class” kjer spiš z množico domačinov, vso tovorno prtljago, kurami in prašički.

.

Likoma otok je otok mangotov in baobab dreves. Mangoti vso noč kot bombe padajo z dreves in zjutraj se zbudis v pravem kraljestvu mangotov. Otročki so zlati in ljudje kot se za otočane spodobi zelo prijazni. Imajo nekaj zelo lepih plaž s turkizno vodo in odlične ribice. Idealno za vse ljubitelje divjine in popolne umirjenosti.

.

Iz Likome sva se z ladjo odpravila naprej proti Nkata bay. Malo mesto “rasta men-ov”, ki prodajajo “malavijsko zlato” v vseh možnih oblikah.Pri prijaznem rasta fantu sva pila kavo. Pravo malavijsko kavo. Ta fant je imel na hribu nad mestom svojo zemljo, s pogledom na morje si je postavil miniaturno kavarno in ker je bil po duši umetnik, je imel tam razstavljene tudi svoje umetnine. Spreletela naju je ideja, da bi lahko spala pri njem. Zato sva ga ob pitju kave prijazno vprasala, če si lahko na njegovi zemlji s pogledom na morje postaviva najin komarnik in spiva pri njem. “Ni problema” je odvrnil. “Vesel bom družbe.” In tako sva se nastanila pri njem, pila njegovo dobro kavo, preizkušala malavijsko zlato in se družla s starim gospodom, ki je pri njem ustvarjal nove slikarije.

.
Liwonde nacionalen park. V mesto Liwonde sva se v super natrpanem avtobusu pripeljala ob 3h zjutraj. Tebi nič, meni nič sva si razgrnila spalke zraven ceste in zaspala. Bilo je prašno in hladno. Bila sva preveč otrujena, da bi najo to motilo. Zjutraj so se okrog naju začeli zbirati domačini in ko sva končno uspela odpreti oči je do naju pristopil policaj in naju vprašal, če je vse vredu. Res sva zaspala na malo čudnem mestu, ampak ob 3h zjutraj nisva bila sposobna misliti kaj preveč. Otepla sva prah z naju in najinih spalk ter si poiskala kamp blizu reke.

Z ladjico smo se zapeljali mimo tisoče hipotov, krokodilov in slonov. To pa je tudi to, kar biva v tem parku. Zanimivo je, da ljudje kljub množici krokodilov ribarijo in postavljajo mreže v vodi. Ko smo se vozili z ladjico smo gledali v vodi krokodila, ki je plaval direktno proti otrokom, ki so na drugi strani reke postavljali mrežo in se kopali. Baje povprečno vsaj enkrat na teden najdejo truplo, ki je žrtev krokodila…ampak to je njihovo življenje in za njih nekaj čisto vsakdanjega.

.

BLAGOVNE MENJAVE OB ODHODU DOMOV

Počasi se prvi del potovanja bliža h koncu in tako je čas, da sprazniva najine nahrbtnike in se rešiva vseh odvečnih in odsluženih stvari. Začela sva z blagovnimi menjavami. Majica za zapestnice, oblekico za verižice, kuhalnih za pico, posode in deko za spanje, moj bogi star telefon za mizico in dva stolčka, Dejanove adidaske in komarnik za 35 evrov, papuče za nasmeh, …in za konec še avto za dolarje.. mogoče res čas za odhod ali za brezskrbni oddih v zadnjih dneh.

Leave a Reply

Your email address will not be published.