Začetek potovanja s pristankom v Johanesburgu.
Že prvi večer nama je uspelo prekršiti vsa pravila varnosti. Ob neuspešnem iskanju poceni sobice v najdražjem mestecu JAR-a, v Sandtonu, so naju domačini posedli nazaj na vlak in naju napotili par postaj nižje. In tako sva pristala sredi temne noči, v nevarnem Johanesburgu, brez ideje kam od tam naprej.
Johanesburg sva preživela. Brez občutka, da bi bil res tako nevaren. Mimo tistih norih tržnic, ko so vse roke segale proti nama, sva se bolj hitro sprehodila, ostalo mesto je bilo ok. Je mesto, v katerega se ne zaljubiš in v katerem se ne odločiš, da bi tam ostal kakšen dan dlje, kot je potrebno.
Po treh dneh nama je končno uspelo odkriti njihov public vlak. Za pot dolgo 40 km smo potrebovali nekaj več kot 3 ure, dogajanje na vlaku je bilo afriško. Prodajanje sadja, ključev, čevljev in vsega kar si niti ne moremo zamisliti, petje in prosjačenje za denar ter seveda pridigar, ki se je celo pot sprehajal po našem vagonu in vpijajoče pripovedoval zgodbe svetega pisma. Midva, sva uživala in se sladkala z njihovimi pomarančami, za katere sva odštela 20 centov za 4 velike pomaranče.

Pretoria
V Pretorii, glavnem mestu JAR-a, sva si vzela čas za poležavanje na travi, jutranje tekanje po parkih in sprehajanje skozi mestece. V tem urejenem in varnem mestu sploh nimaš občutka, da si res v Afriki, ampak te bolj spominja na kakšno zelo urejeno evropsko mestece.
Mraz, ki je bil vsak dan hujši, nama je hitro zbistril možgane. Čeprav sva na sebi imela že skoraj vsa oblačila, kar jih je premogel najin nahrbtnik, naju je večkrat zanohtalo do kosti. Pristala sva v dvomu – nakupiti rokavice in kape, katere so si domačini tako skrbno priskrbeli, ali enostavno zapustiti državo, pobegniti v toplejše kraje in se vanjo vrniti nekaj mesecev kasneje.
Avtobus za Zimbabve sva imela pred nosom. S polno vrečo hrane sva prispela na avtobusno postajo in vprašala šoferja kdaj odrinemo. »Right now my frend« in naju je že posedel na avtobus. In smo čakali…naslednje 3 ure, naredili krog po mestu, se vrnili na postajo in spet čakali. Čisto po afriško. Proti večeru nam je le uspelo odriniti in tako smo že po 17ih urah ob vseh možnih postankih in samo 3 urnem čakanju na vizo na meji prispeli v Bulawayo, drugo največje mesto Zimbabveja.
Vrnitev v Južno Afriko

Po nekaj tednih potovanja po makedamastih in peščenih cestah ter srečevanja blatnih kolib in zanimivih plemen, se je Južna Afrika izkazala kot prava priložnost za okušanje domačega okolja v tuji državi. Najbrž je ne bi uvrstila ravno med top destinacije za raziskovanje afriškega življenja, se pa lahko dotakneš snega, pokušaš vino in na kmetijah kupuješ domači sir, mleko in jajce. Jah, če bi kdo od vas od daleč opazoval najino dogajanje v tem drugem svetu, bi si rekel:”tale dva pa že posteno pogrešata Slovenijo.”
Življenje črncev je skrito nekje v zakolisju, stran od glavnih cest in lepih mest. Črna in bela rasa ne živita ravno bratsko in v soitju. V čudovitih mestih s čudovitimi naselji prebivajo bolj ali manj bogati belci, nekaj kilometrov stran pa je ponavadi ogromno barakarsko naselje z revnimi črnci. Živijo v bedi in umazaniji. Večina je nezaposlenih, kaj prodajajo ali kradejo. Tisti mali procent zaposlenih dela povprečno za 140evrov na mesec in mora s tem denarjem preživeti družino. Zaradi tega prisegajo na poridg, zaradi tega so piščancje glave in parklji boljši od mesa in zaradi tega je njihovo domače pivo najboljše. Zaradi tega tudi velika afriška mesta kot je Cape Town slavijo kot najnevarnejša mesta, čeprav se sam počutis popolnoma varno, ko se sprehajaš skozi njih. Ker se slabe stvari odvijajo v tistih revnih četrtih, kjer se posamezniki borijo za preživetje. Tu ni policajev in varnostnikov, ki bi skrbeli za varnost, kot skrbijo na prostorih kjer se nahajajo turisti. Na žalost je pač tako, da smrt revnega črnca mogoče pomeni le podatek za državo, medtem ko je smrt turista pretresljiva novica za ves svet.

Samo 300km nižje, od vroče Namibije, naju je že na meji pričakal sneg. Vsa zmrznjena sva zopet trkala na vrata policijske postaje in jih prosila za prenočišče. Jah, policaji so se tudi tokrat izkazali za super ustrežljive. Seveda sva morala splezati tudi na najvišjo goro v tem delu, da sva se lahko povaljala po snegu. In zanimivo je to, da imajo kmetje tukaj tako velike posesti, da se moraš ustaviti na kmetiji in vprašati kmeta, če se lahko sprehodiš na njegovo goro.
Drugače pa zna biti samo potovanje iz enega konca na drugega kar malo dolgočasno in dolgotrajno. Ta zahodni del je znan predvsem po rožah, gorah in neskončnih farmah. Za Afriko najbrž res nekaj posebnega, za nas nič kaj zanimivega. Divje plaže so zanimive predvsem za surfarje, če izključimo nevarnost morskih psov, ki krožijo naokoli. Včasih slišiš samo sireno, ki opozarja, da so v bližini morski psi. Takrat vsi prihitijo iz vode za par minut in se nato vrnejo, ko morski pes odplava naprej. Ni pa tukaj tudi nič nenavadnega, če vsake toliko časa morski pes popapca kaksnega človeka.

.
V Cape Townu sva dneve preživljala na ulicah, preizkušala vse dobrote, ki jih mesto ponuja, se sprehajala ob morju, vsak dan pridno telovadila v njihovih fitnesih v naravi in predvsem občudovala tele črnce, ki so delali čudeze na štangi. Jap super počitek za ženske oci. 🙂

Iz Cape Towna sva se odpravila po eni najbolj spektakularnih poti, Champions peak. Seveda je najin avto poskrbel, da je ta pot bila za naju se bolj spektakularna. Enostavno mu je na sredi poti utrgalo kolo. In potem sva nekaj ur čakala sredi te spektakularne poti z dvema prometnikoma na vlečno službo. Da ne omenjava tega, da sva bila tik pred tem pri treh mehanikih in da so nama vsi rekli, da imava super avto in da preveč komplicirava zaradi nepomembnih zvokov, ki jih je avto oddajal. Midva sva kar malo razočarano pogledala Hondo in ji rekla:”ves Honda, če ne bos pridna, ta bova morala poslati nazaj v Zimbabve. “

Medtem ko sva čakala, da popravijo avto, sva spakirala nahrbtnike in se predala živahnemu lokalnemu transportu. Kako sva že pogresala gužvanje na vlaku, party glasbo v njihovih mini kombijih in vse poceni markete s pomarančami in avokadoti ob postajah. V Simons townu sva si pogledala kolonijo pingvinov in se za nekaj dni nastanila ob obali.
Po vrnitvi v Cape town sva z mehaniki, vlečno službo in varnostniki postala prava prijatelja. Vsi so naju pozdravljali in nama trobili. Najbrž zato, ker sva ena redkih turistov, ki spiva pri vlečni službi v garaži ali pa na sredi ogromnih parkirišč v Cape Townu. Ker se nočeva ponavljati na istih mestih, sva preizkusila skoraj vsa parkirišča skupaj s parkirnimi hišami v tem mestu. Nekatere sva podkupila s piškoti, drugi so nama sredi noči trkali na vrata, da so naju popisali, tretji so nama poleg parkirišča ponudili se kopalnico v sosednjem hotelu.

Po tem spektakularnem dogodku sva bila odločena, da prodava avto. Tako sva spoznala tri brate, super fante, ki so nama pomagali narediti avto svetleč in nov. Mogoče so s tem svetlečim sprejem in disavami res malo pretiravali, ampak na koncu je bil avto kot nov. In midva sva postala njihova prava prijatelja. Za nekaj dni smo bili družina, ki smo skupaj kosilali, večerjali, čistili avto, se sprehajali ob morju in na splosno preživljali dneve skupaj.

Avta seveda nisva uspela prodati, zato sva se odpravila proti vzhodu. Pot je vodila ob obali, ki je privlačna za kite. Na nekaj mestih sva se ustavila na plai in jih opazovala. Te 150 tonske živali plavajo blizu obale in naredijo pravo predstavo s svojim metanjem iz vode. Najlepše so se videli s Hermanusa in kakšnih 20km naprej. Tu naju je gospod, ki je imel lepo hisko z razgledom na obalo s kiti, povabil, da prespiva pri njem.

Pokrajina se je počasi spreminjala v junglasto, z redkimi vasicami in ženami, ki so prodajale ananase, papaje in avokadote. Za nekaj dni sva se ustavila v kampu sredi čiste divjine, kjer so se zraven šotorov pasli konji, jungla pa je bila idealno okolje za opice. V bližini je bil čudovit slap z ledeno vodo. Tako mrzlo, da sva jo morala preizkusiti. Preizkusila sva tudi bordanje na sipinah in se seveda vrgla iz najvišjega bungy mosta. Bungy je bil super. Enostavno ti sploh ne dajo moznosti, da bi pomislil na strah, ko se vržeš 216m globoko. Glasbo navijejo do konca, ti zvežejo noge, te pospremijo na rob in ko preštejejo do pet moraš pač skočit z mostu. In je noro, ko prides nazaj, bi skočil še enkrat. In ja..usta sva imela še ves dan do ušes.

V Cafee bayu sva imela drugačno izkušnjo. Čeprav ga knjige hvalijo z lepimi plažami, le te v teh deževnih dneh niso izgledale prav privlačne. Predvsem so droge tiste, ki privabljajo določeno skupino turistov. Domačini živijo v svojem svetu, zadrogirani od skanka in drugih drog. Ko sva se pripeljala do vasice, da bi vprašala za prenočišče, so se na okno avta naslanjali mladi fantje in nama ponujali velik paket skanka (od zapestja do komolca) za 8 evrov. Receptorka kampa se nama je smehljala in naju vabila na marihuano. No ja, mogoče ni bila to ravno prava destinacija za naju. Nastanila sva se ob reki in zjutraj po hitrem postopku spakirala stvari in odšla.

Ustavila sva se v majhnem mestu, ki ima več kot 100 cerkev… jap mami, mogoče perfektna destinacija zate. 🙂 Tu sva spoznala Punky. Ponudila sva ji prevoz do naslednjega mesta East Londona, ona pa naju je povabila v njen bodoči backpaker. Bila sva njena prva gosta, z njeno mamico smo si pripravili odlično vecerjo, mamica nam je spekla svezi kruh in nam skuhala domačo pomarančno marmelado.

Zadnji postanek sva naredila v Durbanu. Pred tem so bili postanki se na plazah, kjer sva prvič po 3 mesecih Afrike preizkusila kopanje v morju in spala v avtu blizu plaže. Od tam pa horuk v naslednjo državo / Svaziland.

Leave a Reply

Your email address will not be published.