Za nama je dolga pot po Namibiji. Več kot 5000km sva prevozila po tej deželi. Glede na to, da je več kot 40 krat večja od Slovenije in ima samo dva milijona prebivalcev, si lahko predstavljate kako prazna je. Dejan je rekel, kot bi se vozila vsak dan iz Kopra v Mursko soboto po stari cesti še takrat, ko je bil makedam. Avto sva imela res ves čas totalno prašen tako zunaj kot notri. Na srečo je tukaj pokrajina tista, ki te fascinira na vsakem koraku. Ta se spreminja iz vročega hribovitega sveta v neskončno puščavsko ravnino ob mrzlem Atlantskem oceanu. In pa ljudje seveda. Plemena, ki s svojim načinom življenja in s stilom oblačenja ustvarjajo to deželo še bolj fotogenično. Nasplošno pa so ljudje zelo prijazni, nevsiljivi in ustrežljivi. Potovala sva varno in brezskrbno.

.
Začela sva v Windhoeku, glavnem mestu Namibije. Ne bova preveč omenjala, da sva tukaj pristala zaradi potreb najinega avta pa vendarle.. prav lepo sva uživala v tem razgibanem, modernem in lepem mestu. Poizkušala sva njihove palačinke, klobasice v stručkah z margarino in čilijem ter nabodala z zebro, krokodilom, kudujem, itd. Sprehajala sva se po ulicah, ki se ves čas vzpenjajo in spuščajo ter poležavala v njihovih zelenih parkih.
Čeprav je mesto na nivoju in bi pričakoval, da so temu primerno tudi ljudje, se je z najinim avtom vseeno matralo 8 mehanikov. Včasih jih je tudi že več hkrati ležalo pod avtom in modrovalo, kako bi ga sestavili skupaj. In ko je Dejan imel že vsega dovolj in zahteval šefa, naju je ta v opravičilo povabil k njemu domov, nama postregel z večerjo ter ves večer sedel z nama v njegovem vrtu in nama pripovedoval zgodbe Afrike. Naselil naju je v majhno hiško z lastnim psom čuvajem. Naslednji dan nama je skoraj zastonj popravil avto in nama dal še darilo za slovo. In spet še en človek, Mike, ki naju je konkretno presenetil s svojo gostoljubnostjo.

Osvojen najvišji vrh Namibije – Konigstein, 2580m.
Po tem, ko sva se sama preizkušala v plezanju po bližnjih vrhovih Windhoeka in spala sredi ničesar med gamsi in opicami, sva se odločila, da splezava še na najvišji vrh Namibije, Konigstein. Prišla sva do majhnega mesta Uis, od koder bi naj začela najin podvig. Takoj so naju razveselili z novico, da ne moreva na vrh brez dovoljenja, ki bi ga morala dobiti v Windhoeku. Po nekaj urah prepričevanja in razlaganja, da sva bila v Windhoeku v pisarni, kjer so nama rekli, da ne rabiva dovoljenja, so se le odločili, da naju spustijo na hrib kot ilegalca..no, pa saj tega sva tako že navajena.
Dobila sva vodiča. Kolem je bilo njegovo ime. Čeprav je bil starejši možakar, nisva dvomila v njegove sposobnosti. Prvi večer smo se utaborili pod vzponom, si prižgali ogenj, skuhali poridg in zaspali pod milim nebom. Kolem je vedno spal v čevljih, ker se je bal, da mu bojo čevlje odnesle hiene. Začeli smo zgodaj zjutraj ob 8-ih. Iz 700m smo se prve štiri ure po kamnih močno vzpenjali v hrib na višino cca. 2300m, se naslednje 3 ure bolj sprehajali po ravnini in se zadnjo uro ponovno vzpeli do vrha, na višino 2580m. Ker je Kolem imel velike težave s krči v nogah, sva se na vrh povzpela sama. Dejan je na vrhu pogrešal kakšno planinsko hišo z joto in žganci. Te ni bilo, sva si pa lahko poiskala votlino, ki naju bo čez noč zaščitila pred vetrom in mrazom.
Zjutraj sva ugotovila, da smo imeli nočne obiskovalce. Gorske podgane ali karkoli že so, so zgrizle moj nahrbtnik, da so prišle do kruha in poridga in mi tako za spomin pustile luknjo v nahrbtniku.
Vzpon na Konigstein je srednje zahteven. Ker že dve leti ni bilo dežja, moraš vso vodo imeti s sabo. Narava je podobna kot v Matopo nacionalnem parku s kamni, ki so postavljeni eden na drugega, z zanimivimi drevesi in kaktusi ter mnogimi poslikavami na kamnih in v votlinah. Poslikave so stare več kot 5000 let in prikazujejo življenje prednikov. Na poti hodiš mimo kupov kamnov, ki bi naj bili ostanki takratnih vasic. Pri teh kamnih se moraš zaustaviti, jih nekaj preložiti in hkrati z besedami pozdraviti duhove prednikov in jih prositi za varno pot. Pod vzponom smo videli tudi 900 let stare rože, ki živijoveč kot 1000 let. Živalski svet je bogat z gorsko divjadjo, zajci in svizci. Videli smo tudi sledi in drekce leoparda in žirafe.

.
Iz vroče notranjosti sva se preselila na hladen Atlantski ocean. Med 15 in 20 stopinjami nihajo temperature. Včasih se ujamem pri misli, da so mi te divje obale bolj pri srcu kot tiste osladno turistične. Mivka, divji valovi, megla in ribiči z ogromnimi palicami, ki se trudijo uloviti kakšno ribo. Kar malo mistično vzdušje. V daljavi vidiš delfine in morske pse ali pa kolonijo morskih levov, ki oddajajo svoj močen vonj daleč naokrog.
Narava prehaja iz hribovitih poti na neskončno ravnino. Ker ni bilo žive duše, ki bi naju na poti animirala, sva se morala tu pa tam preizkusiti v offroad vožnji po sipinah.
Ko sva se rešila puščavskega obalnega sveta, se je narava začela hitro spreminjati v hriboviti svet. Temperature so narastle na več kot 35 stopinj, roji muh so bili dobrodošlica na vsakem koraku, vasice himb in drugih plemen so postajale pogostejše, ob cesti so se sprehajale žirafe, zebre in divjad.

.
Opuwo je eno izmed bolj pisanih mest zaradi različnih plemen, ki bivajo v njem in v njegovi bližini. Izmed vseh plemen tukaj najbolj izstopajo s svojim videzom himbe, zembe in herero. Herero ženske so oblečene v noše z ruto na glavi v obliki kravjih rogov in to v čast kravam, ki jih tako častijo. Zembe, ki so meni najljubše, so prepoznavne po perlicah, s katerimi okrašujejo svoje lase, vratove, pasove. Himbe, ki so deležne največ pozornosti, imajo obleko iz kože, prsa imajo odkrita, kožo pa premazano z mešanico rdeče prsti in živalske masti. Umivajo se ne, si pa pred intimnimi trenutki odišavijo intimne dele tako, da si jih podimijo z mešanico dišav.
Čeprav se vizualno razlikujejo, živijo podobno življenje. Ta plemena imajo svoje vasice v bližini mesta ali pa nekje daleč skrite v grmovju. Hiške so iz lesa in prekrite s kravjim blatom. Spijo na tleh, kuhajo na ognju, v večini so pastirji s čredo koz, kakšno kravo ali osličkom. Prevoznih sredstev nimajo, zato hodijo ali zajahajo oslička. Po vodo se morajo sprehoditi tudi nekaj kilometrov daleč. Hodijo bosi, včasih z enim čevljem ali dvema različnima. Kar pač imajo. Narava je suha in vroča. Vsak dan vidiš ogromno večjih in manjših vrtincev, ki močno vzdigujejo prah in ga prenašajo naokoli.
Midva sva se opremljena s poridgem in sladkorjem odpravila raziskovati te vasice. Ko sva se ravno izgubljala sredi grmovja in ugotavljala kje bi lahko zavijala pot, je k nama pritekel mlad fant z majhnim bratcom in naju vprašal, če se lahko vozita z nama. Skočila sta v avto in naju začela voditi skozi izsušene reke in gosto grmičevje daleč v notranjost do vasic. Obiskali smo nekaj vasic od himb, zemb in herero. Po svoji grabežljivosti so zagotovo zmagale himbe, ki bi te za nekaj slik slekle do gat. Pa saj jim ni za zamerit. Mi turisti smo tisti, ki smo jim s svojim obiskovanjem in obdarovanjem dali posebno vrednost, jim pokazali kako posebne so in kaj lahko od nas zaradi tega pričakujejo. Zembe in Herero so bolj skromne. Razveselijo se že kile sladkorja. Midva sva spala kar v vasici pri najinemu novemu prijatelju Malimi. Babica, mamica in 7 otrok je bivalo v tej herero vasici. Noči in jutra so hladne.Temperature padejo iz 36 na 7 stopinj. Zaradi tega se večeri in jutra odvijajo ob ognju in toplem čaju v umirjenem družinskem vzdušju.

 

Na poti proti Etoshi sva se seveda morala zaustaviti pri naših policajih v Oshakatiju. Nato pa sva se ustavila še v bušmanski šoli, kjer izobražujejo 280 bušmanskih otrok iz okoliških vasic, jih poleg tega učijo tudi vrtnariti in trgovati z denarjem. Dvakrat na teden pa imajo tudi ‘washing day’, kjer jih navajajo na umivanje. Baje imajo težave predvsem starejši otroci, ker se vode zelo bojijo. Otroke odpeljejo domov samo za vikend.

.
Iz sveta plemen sva se preselila v svet živali. Vožnja po Etoshi je bila že kar malo preveč umirjena v primerjavi s tisto po Bocvani. Ima pa Etosha tudi požigalce, ki so s svojim metanjem cigaret v naravo požgali lep del parka, ki je zdaj čisto črn in brez živali. Na pogled kar malo žalostno. Živali sose zaradi tega bolj mnozično preselile na območja z vodo. Prava paša za oči ob pogledu na mešanico živali, ki se nahajajo na enem mestu. Preden sva zapustila park, sva se zaustavila še ob zadnji vodni luži. Tam se je namakala skupina slonov, zraven sta ležala dva leva, nekaj metrov stran pa skupina žiraf. Te so čakale, da so se sloni umaknili, a niso imele poguma, da bi se sprehodile mimo levov do vode. Slabo urco so mencale sem in tja, pogledovale proti vodi in levom, nato pa so obupale in se obrnile v drugo stran. Nisva pričakovala, da imajo takšno strahospoštovanje do kraljev živali.
Ker so kampi v okolici Etoshe kar dragi (cca. 15eur na osebo), sva parkrat pomežiknila varnostniku pri vratih lodga, da sva lahko parkirala za njegovo hiško za ograjo lodga in prenočila pri njem.

Swkopmund
Iz vročega severa sva se vrnila na mrzlo obalo. In ker je pred nama bila dolga puščava, ki se je zlivala skupaj z mrzlim atlantskim oceanom, se nisva mogla upreti skušnjavi, da puščavo preizkusiva še na drugačen način.Čez njo sva se pognala s štirkolescem.

Sossusvlei
Na poti proti Južni Afriki sva se zaustavila v puščavi Namib, na sipini pričakala sončni zahod in vzhod, splezala na eno največjih rdečih sipin na svetu “big daddy” in od tam tekla po sipini navzdol do Deadvlei. Pogled s sipine čudovit, sipina sama pa se je izkazala kot odlična priložnost za izvajanje različni akrobacij, prevalov, kotaljenj. Po njej sva se kobacala kot dva majhna otročka. Tek po njej navzdol pa je bil zagotovo najboljši. Kot kenguruja sva se počutila, tako naju je pri vsakem koraku odbijalo v zrak. Na vrh sva se povzpela bosa in kolikor je bil v jutru pesek hladen, se je v parih urah tako ogrel, da naju je zdaj pošteno peklo po podplatih. Na koncu je bila mivka že tako vroča, da sva enostavno tekla par metrov, si vrgla ruto na tla in se na njej hladila. A kmalu je bilo tudi za to prevroče. Ko sva tam ždela na enem osamljenem kamnu, sta končno prišla mimo dva turista, ki sta nama odstopila njune čevlje, sama pa sta se v nogavicah odpravila do avta.

.
Fish river canyoning, ki je drugo največji canyon na svetu je bila ena izmed najinih zadnjih postojank v Namibiji. Že več kot 1000km sva naredila od zadnjega mesta z bankomatom. Z denarjem sva bila lepo na tesnem. Tam kakšne 4 evre sva imela v denarnici zadnjih nekaj dni. Tu pa tam sva se morala malo švercati. Kadar se res nisva peljala mimo kakšnega mesta s policijsko postajo (ki jih v zadnjih 1100km res ni bilo) ali če nisva uspela najti kakšnega skritega kotička izven cest zaradi njihovih neskončnih ograj, ki jih tako radi postavljalo tik ob cesto. Ali pa če so bili kampi res predragi (kar v Afriki so) sva kdaj izkoristila kakšen kamp za tuširanje ali pa sva v kakšnem kampu tudi neopazno prenočila. Se je pa tudi zgodilo, da sva prišla zjutraj v restavracijo kampa, da bi prosila za njihov internet, pa so naju kar posedeli za mizo, kjer je bil samopostrežen zajtrk in nama postregli s kavico. Včasih je sreča tudi na najini strani.

.
To je bila najina dogodivščina po Namibiji. Krasna, sladka in čudovita. Zadnjo noč sva prenočila globoko med gorami v bližini Ais ais hotspringa. Tu sva prvič po več kot dveh mesecih doživela prve škraplje dežja. Nežno pršenje, ki za afriško prebivalstvo večkrat pomeni največje bogastvo.

Leave a Reply

Your email address will not be published.