Zimbabve. Zagotovo zmagovalec v preizkušanju najine potrpežljivosti. In čeprav so velikokrat drezali pregloboko v najine živce, jim je hkrati uspelo, da so nama tako zlezli pod kožo, da se zadnji dan, ko sva imela že vse pripravljeno za odhod, kar nisva mogla odločiti, da zares odideva od tod.

.

Bulawayo
Tržnice na katerih sva preživela večino dneva in najino prvo šotorjenje. Neuspešno. Z vsemi oblekami, ki sva jih zopet dala na sebe, sva se zjutraj zbudila v premočenem šotoru in zmrznjena do kosti. Pa ni deževalo, kot kaže sva le dihala vso noč premočno, da bi si vsaj malo ogrela najin prostor. Sprijaznila sva se, da bova morala potrpeti še nekaj dni, dokler se temperature ne dvignejo ali pa si začneva iskati tople sobice.

.

Ker sva se odločila, da se s prihodom v Zimbabve iz turista preleviva v popotnika, sva spakirala vse stvari v najin nahrbtnik, se postavila na cesto, ki je vodila ven iz mesta, iztegnila najini roki in zaustavila čas najinega potovanja.

.

Odpravila sva se proti nacionalnem parku Matopo. Čisto zaradi tega, ker sva pač na enem blogu od nepoznanega možakarja prebrala, da je tam lepo. Prvo štopanje je bilo več kot uspešno. Na razdalji 40km sva zamenjala tri prevozna sredstva. Prvi domačin, naju je zapeljal nekaj km ven iz mesta in naju posedel na mini bus. Sledilo je zopet afriško čakanje, dokler se v mini bus ni nabasalo vsaj tretjino več ljudi, za kolikor ima mini bus prostora in tako natrpani in z vso prtljago smo se odpeljali naprej. V zadnjem delu poti, ko sva že veselo korakala po zaprašeni cesti in se čudila opicam, ki so skakale okoli naju, sta mimo pripeljala dva mlada južnoafričana. Lepo sta naju »prešvercala« skozi gate nacionalnega parka in naju zapeljala daleč do njunega izbranega lodga.
Nacionalni park Matopo

.

»Živjo, sva štoparja in imava s sabo mali šotor. Bi ga lahko kje postavila?« Tako nekako je izgledal najin pozdrav šefu lodga. Res smo bili vsi skupaj malo zbegani. Nočilo se je, pristala sva v najlepšem in temu primerno dragemu lodgu in daleč in še bolj daleč ni bilo ničesar razen divjine, kamenja in divjadi, ki uživa v tem nedotaknjenem koščku sveta.

.

Jah, tale Josh naju je že prvi dan naselil v »delovski geto«, kot sam pravi temu, v eno majhno hiškico zraven ostalih petih delavcev. Že drugi dan pa se je mimo pripeljal s svojim prijateljem in njegovo desno roko Neillom, in ponudila sta nama lepo hiško, hrano in raziskovanje nacionalnega parka v zameno, da jim malo pomagava pri dnevnih opravilih. Seveda sva nad ponudbo presenečena in jo v trenutku sprejela.

.

Josh, Neill in midva smo naslednjih 10 dni bili kot štirje nerazdružljivi mušketirji. Delo, ki smo ga opravljali je bilo zelo afriško, kar pomeni, da je bilo več čakanja in pitja čaja kot samega delanja. Čez dan smo naredili kakšno votlino z vodo za živali, rezali travo, požigali suha območja, popravljali cesto in mimogrede uničili kakšno past za živali, ostali čas pa smo se podili po parku z avtom ali peš, sledili in iskali živali, podili divje pse, ki so preganjali opice, plezali na skale, si postavljali vsak dan večje izzive in jih tudi uspešno premagovali. Včasih se nam je zdelo, da se že več gibamo po vseh štirih kot po dveh.

.

Doživela sva čudovitih 10 dni in Josh ter Neill sta se izkazala res za največji faci tega sveta. Ob večerih smo se skupaj odpravili kar nekam v neznano, tam parkirali naš jeep, vzeli nepogrešljivega famous chikna (viski), se povzpeli na skalo in iskali sončni zahod. Včasih smo si prižgali kar bušman tv, kot oni pravijo temu in večer preživeli ob ognju ali pa smo se ponoči s svetilkami v rokah odpravili na kakšno skalo, se tam ulegli na tla in opazovali zvezde. Tisoče zvezd, tako močno natrpane ena zraven druge in ogromna luna, ki se je kakšen večer prikazala, kakšen ne.

.

Živali je ogromno, a se tako divje skrivajo, da komaj kdaj kakšno opaziš. Opic res ni manjkalo, tudi divjih prašičkov in druge divjadi ne. Med rezanjem trave je naš Neill skoraj pohodil črno mambo. Od ostalih živali pa smo bolj dobili njihove odtise stopal in njihove drekce seveda. O drekcih leopardov, žiraf, hien, sledovih pitonov in drugih kač veva že skoraj vse. Naju je pa zadnji dan s svojim prihodom počastila tudi žirafa, ki se je veselo pasla na travniku medtem, ko sva midva na skali opazovala sončni vzhod.

.

Tako nekako so bežali dnevi mimo naju v Matopu. Spomine nanj imava čisto drugačne, kot sva pričakovala, tamkajšnjo naravo in življenje doživljava in dojemava drugače, kot sva jo prvi dan. Matopo naju je opogumil za nadaljnje popotništvo in za iskanje takšnega kompenzacijskega življenja tudi v prihodnosti.

.

Po 10 dneh spanja v najlepši hiški, obilnih obrokov in skupnega prijateljevanja sva se z veliko težavo postavila ponovno na cesto in začela štopati. V avto sta naju vzela dva vladna delavca, ki sta se odpravljala ravno proti viktorijinim slapovom. Kot se za kampanijo spodobi, smo vso pot metali kupe letakov kar skozi okno ob vsaki najmanjši vasici, ki smo jo uspeli videti pri 140km/uro. Divjadi in opic pa ponovno na kupe. Male opice, velike opice, povožene opice. Revne vasice so se vrstile ena za drugo, kot glavno njihovo prevozno sredstvo pa smo videli osle z vozovi. Voznika je tako skrbelo za najino dobro počutje, da sta naju med potjo razvajala s sokom in svežimi pomarančami. Naredili smo tudi postanek v vasici sovoznika. Prava afriška vasica, z blatnimi hiškami, suhimi psički, prašički in piščanci ter ljubko umazanimi otročki. Prinesli smo jim pomaranče in sladkarije, oni pa so nas postregli s pravo belo polento in piščancem. Veselo smo polento mečkali v rokah in jo pomakali v piščančjo omako. In tako je za nama še ena lepa popotniška izkušnja.

.

V mestece Victoria falls sva prišla proti večeru. Dnevi so vedno bolj vroči in tudi noči postajajo prijetno tople. Kampirava v kampu, z bazenčkom in divjimi turisti iz Avstralije. Malo bolj žurersko in glasno ampak paše.

Viktorijini slapovi so lepi, so čudoviti. Za razliko od izkušenj z Zambijsko stranjo, tokrat voda tako buči in šprica iz slapov, da sva bila popolno premočena, ko sva se sprehajala ob njih. Čeprav je nebo modro in brez oblačka, voda nate pada kot najhujši dež. Že na glavnih cestah mesta, lahko občutiš kapljice na telesu. Tako je le zadnja četrtina slapov takšna, da se lahko za trenutek ustaviš, občutiš mogočnost slapov in stisneš kakšno slikco.

.

Nikoli več v Bingo.
Naslednji dnevi so se vrteli predvsem okoli preizkušanja različnih transportnih sredstev. Začela sva seveda s štopom (stopanje tukaj pomeni nekakšno delitev stroškov oz. kot pri nas prevozi.org brez internetne strani. Ni zastonj, je pa ceneje kot javni prevoz). Nadaljevala sva z mini busom. Tokrat so nama v lepo prenatrpanem prostoru za stol namenili dva ajmra. Ampak midva seveda obožujeva javne prevoze. Gužvanje, prodajanje, prekladanje robe, podajanje otročičkov in seveda opazovanje neskončnih vasic, ki se nahajajo ob poteh.
Binga je mesto, kjer res nimaš ničesar za poćet. Tri kilometre sva se morala vsak dan sprehoditi v hrib, da sva prišla do tiste tržnice s tremi paradajzi. Zelo majhno mestece, kjer je nekje 80% prebivalcev policajev. Ti seveda ne delajo nič. Malo sedijo, jejo, se pogovarjajo, malo sprehodijo, pa spet kaj popijejo in to je to. Brez dela, zdolgočaseno preživljajo dan za dnem, tako kot ljudje po celem Zimbabveju. Midva sva prišla sem v upanju, da bova od tu lahko šla z ladjico do mesta Kariba. No ta ladja odpelje enkrat na mesec ali pa enkrat na tri mesece. Kakor jim zapaše. In čeprav imava toliko casa, sva se odločila, da raje ne bova čakala na njo. Kariba jezero je tukaj bolj namenjeno kanalizaciji in temu tudi primerno diši. Je pa poln krokodilov in tako sva se odlocila, da ga poizkusiva. Spet sva hodila po teh tokrat malo manj luškanih vasicah in spraševala po ribicah. Dobila sva najboljšo brim ribico in kos krokodila. Pri sosedu sva zaprosila še za limono in hitro zakurila ogenj. Ribica je bila odlična, krokodil še boljši. Kot fino belo svinjsko meso.

.
Iz Binge sva kar hitro pobegnila. Namenila sva se proti Kariba mestu. Tokratni prevozi so bili avtomobili z odprtim zadnjim delom. Začeli smo po afriško. Spet nekaj urno čakanje, da se nas je na zadnji del avtomobila nabasalo 17 z vso prtljago. In lahko si zamislite, da se tukaj ljudje selijo z ogromnimi kosi prtljage. Končno smo se odpravili. Po nekaj kilometrih smo srečali še en pokvarjen avtomobil in seveda k nam dodatno naložili še nekaj ljudi in njihovo prtljago. Z enim stricem med nogami in drugim dobesedno na hrbtu. Nisva se imela možnosti ne premikati, skoraj ne dihati. Premetavalo nas je po peščenih in zluknjanih cestah, upala sva na čimprejšnji postanek in izstop kakšnega potnika. Pot pa ponovno čudovita. Ogromna baobab drevesa ob peščeni cesti, blatne vasice, ki stojijo ena zraven druge, in otročki, ki stojijo ob cesti in ti veselo mahajo vso pot. Te množice ljudi živijo dobesedno sredi ničesar. Ni trgovin, ni elektrike, kako je z vodo nimava pojma. Sva se kar malo zamislila, kaj ti ljudje počnejo vse svoje življenje v teh vasicah. Vsake toliko ur smo se zaustavili v kakšnem »večjem« mestecu. »Večje« mestece pomeni vasico z enim minimalnim na pol podrtim kioskom. Ko smo končno prišli do malo bolj civiliziranega mesta, so nama povedali, da do Kariba mesta tako ne moreva, ker je do tja preslaba cesta. Tako so naju spet obsodili na nekaj urno čakanje na avtobus proti glavnemu mestu Harare. V družbi pijanih domačinov, otročkov in osličkov sva dočakala nočni odhod najinega avtobusa.

.

Šofer je pristopil do naju, se nama predstavil, pokazal svojo vozniško licenco in nama zaželel, da uživava v njegovi vožnji. Vsa vesela, da se bova lepo naspala na nočni vožnji do Harareta. Pa se je predstava našega šoferja začela. V napol razpadlem avtobusu je začel svojo divjo vožnjo po zluknjani cesti. Tako močno je trobil vso pot in tako visoko naju je premetavalo v zrak, da sva namesto mirnega spanca skoraj začela moliti, da živa preživiva to divjo noč. Ura je bila 4.00 zjutraj, ko smo prispeli do Harareta. S šoferjem sva se dogovorila, da lahko spiva v avtobusu dokler se ne zdani. Zjutraj naju je lepo zadovoljno zbudil, saj je bil čas za najin odhod. Vstopila sva na kaotično avtobusno postajo. Toliko avtobusov, mini busov, tisoče ljudi, ki so letali sem in tja se nisva videla. Totalni kaos. Sprehodila sva se mimo vseh tržnic. Te so iz množicžčnih tržnic prehajale v posamezne štante, ki so bili sestavljeni kar iz okoliških smeti.

.

V Hararetu sva preživela 7 dni. Preveč. Ob čakanju na vize in sprehajanju po mestu sva začela tudi malo pogledovati po rabljenih avtomobilih. No, gledava jih že od vsega začetk, saj ves čas poslusava bolj izkušene popotnike, ki nama dopovedujejo, da za Bocvano in Namibijo res potrebuješ avto, da vidiš in doživis tisto, kar ti ti dve državi ponujata. Poleg tega je bil Zimbabve s svojimi cenami prenočevanja, transporta in hrane za najin minimalni budget kar precej drag, tako da sva si nekako preračunala, da naju bo avto, ki nama bo služil kot transport, spalnica in kuhinja, prišel ceneje in hitreje skozi vso pot. Tako sva se odločila, da probava z avtomobilom vsaj prvih nekaj mesecev, če nama bo vseč ga obdrziva, drugače ga prodava in stopava dalje. Upava, da nama bo služil.

.

Nikoli več ne bova kupila avta v Hararetu..Spoznala sva Lawrenca. Fant, ki je bil zadolžen, da nama uredi vse papirje za avto in ki naju je takoj, že prvi dan povabil k njemu domov. Naslednje dni sva spala pri njegovem stricu. V naselju, nekaj kilometrov oddaljenem iz mesta Harare. Vodo dobijo enkrat na teden za nekaj ur, elektrika je bolj izjema kot pravilo. Ob urejanju vseh papirjev in manjših popravkih avtomobila, smo čas namenili obiskovanju vseh Lawrencovih družinskih članov, ki jih seveda kar nikoli ni zmanjkalo. Po štirih dneh bivanja pri njih, nama še vedno ni bilo jasno v kakšni povezavi so ti ljudje med seboj in kdo kje živi. Hiše so polne ljudi in otrok. V miniaturni sobici ima vsaka družina posteljo, štedilnik in sod vode. Tudi midva sva se hitro navadila na higijenski minimum. Malo vode sva zlila v lavor, si najprej umila obraz in ostale dele, na koncu se noge in z vsem skupaj zalila školjko. Otročki so skakali okoli naju in nama plesali, mamice so kuhale in nama nabirale avokado. Res je, da je bilo čakanje na vse papirje, ki so jih včasih urejali kar na bencinski postaji (ne vem zakaj so te bencinske postaje tako zanimive za vse posle tako v afriki kot tudi v italiji?) Včasih prav naporno in popravljanje avtomobila, ki so ga res vedno samo popravljali in nikoli popravili včasih že čisto prevec dolgotrajno. Tako sva na koncu imela avto z vsemi papirji, v enakem slabem stanju z dodatnim spominkom, ki nama ga je Lawrence pustil, ko je na bencinski zapeljal bočno v steber.

.

Ko je bil avto končno najin, naju je Lawrencova družina lepo preizkusila. Bila je sobota in povabili so naju, da skupaj odidemo na poroko. V najin pet sed so natovorili 9 ljudi. Otročki so plezali iz stolov v prtljažnik in nazaj, pili in jedli. Nato si je Lawrenc umislil sladoled za otroke. Si lahko mislite, kako sem z robckom skakla za njimi, ko je stopljen sladoled stekel po avtomobilu in brisala njihove mastne roke, s katerim so se tako veselo dotikali avtomobila. Ampak to še ni bilo vse. Na poti proti domu, se nas je tokrat v avto nabasalo 10. Poleg tega je bila tu se pijana Rudo, Lawrencova žena, ki je bruhala vso pot. Z eno roko sem držala vrečko pod njenimi usti, z drugo sem vlekla izpod nje njeno hčerkico, ki je istočasno dojila. Čeprav je bil avto šele prvi dan najin in nama tudi ni bilo čisto vseeno zanj, sva se morala hitro udati in se samo še nasmehniti nastali situaciji.

.

Tako so izgledali najini dnevi v Hararetu. Sva bila kar malo vesela, da sva se lahko končno odpravila iz tega Zimbabveja. Na poti proti Bocvani sva avto napolnila s štoparji. Med njimi je bil tudi zmagovalec v bodybildingu, takšna zelo prijazna gorila od človeka, zaradi katerega nisva imela pri policajih in na meji nobenih problemov.

Leave a Reply

Your email address will not be published.