Za nama so prvi štirje meseci Japonske. Prišla sva, da bi smučala powder. Powder, ki velja za enega boljših na svetu. Lahek, mehek in suh. Sneg, ki se dviga kot puhek in je tako suh, da tudi snežene kepe ne moreš narediti iz njega. Je pravo belo zlato, ki v Niseku pada z neba dan za dnem.
Proge niso pomembne. Vsakič, ko se ratrag zapelje po njih vihamo nosove. Mi želimo svežega, ne steptanega. Zato se premaknemo v gozdove. Proge so prazne, izpod dreves se slišijo glasni kriki navdušenja (Dejanovi so najglasnejši). In ko narišemo dovolj sledi med drevesi, splezamo višje, na vrh hriba in smučamo na drugo stran. Tam ni prog in ni ratragov, je le odprta dolina, pokrita z nekaj metri snega.
Na srečo smučanje izven prog tukaj ni prepovedano.
Šola za katero sva delala (NISS – Niseko international snowsports school) deluje pod okriljem ljudi, ki so nerealno prijazni in sproščeni. Kjer ne gre nikoli nič narobe, četudi je. In kjer lahko zaprosiš za prost dan kadarkoli se ti tako zaželi. V štirih mesecih ni bilo pritiskov in slabe volje. Tudi stranke, s katerimi ponavadi preživiš cel dan ali teden so sproščene. Tam niso samo zato, da se veliko naučijo ampak predvsem zato, da uživajo. Večkrat si z njimi bolj zato, da jih vodiš naokrog. Včasih po smučiščih, včasih po dobrih restavracijah in trgovinah. Dobra kosila in kavice z gosti so del vsakdana.

Ampak v Niseko nisva prišla samo zaradi dela. Vsakič, ko so pogoji padali z neba, smo smučali za užitek. Pred delom, med delom, po delu ali na mesto dela. =) Velikokrat tudi na nočnih. Najbolj sva se povezala z Japonci. Junko, Hiro, Tomoko, Kazusa in Šintaro. Oni so tisti, ki so naju vpeljali v svet pravega powdra in japonskih jedi. Enkrat na teden smo zagotovo obračali njihove takoyakije. Hiro je najbolj užival ob gledanju naših obrazov, ko smo pokušali njihove lepljive in smrdeče fižolčke ter surove ribe, lignje in hobotnice v vseh možnih oblikah. Najboljša sta losos in tuna z avokadom. Ob teh japonskih specialitetah pa se vedno prileže kozarec njihovega sake-ja (toplo ali mrzlo riževo vino). Mmmmm se nama že cedijo sline. Šintaro, ki ima drede do pasu, nam je igral na posebne japonske bobne. Najbrž jih zbira, ker jih ima že preko 20. Da pa nismo samo jedli, pili in se veselili, smo lepe dneve izkoristili za smučarske ture po sesednjih in bolj oddaljenih vrhovih. Naši Japonci si pravi mački za to. Na sosednji vulkan Mt. Yotei se je Dejan povzpel kar dvakrat. Po dobrih turah pa skok v onsen, naravni termalni vrelci, ki so na Japonskem tako pomembni in popularni. In tako smo preživljali zasnežene dneve v Niseku. Uživala sva. Izkušnja, ki bi si jo želela ponoviti in prijatelji s katerimi bi z veseljem oddelala še kakšno sezono. Mogoče se vrneva naslednje leto…če ne bo padla Aljaska Aljaska?? =)

Leave a Reply

Your email address will not be published.