Včasih imaš srečo, da spoznaš ljudi. Ljudi, s katerimi se počutiš, kot da se poznaš že nekaj let. Prijatelje, s katerimi si že prvi dan deliš obroke in ob katerih večeri minevajo kot lepa pesem. Četudi zunaj lije kot iz škafa.

Imela sva srečo, da sva si na majhnem otoku Zamami postavila šotor ob gospodu Kyojirosanu ali kot se je predstavil sam – 57 letni backpacker iz Tokya. Malo škrbasti, bradati in sivolasi Jiro, ki mu je stresno življenje v Tokyu pobralo pol notranjih organov. Tukaj kampira že en mesec in kot kaže, bo ostal v tem kampu do nadaljnega. Vsak dan ribari in nikoli nič ne ulovi. Ima pa strašno rad ogenj.

Z nami sta tudi Narika in Takeshi. Fant in dekle iz Osake, ki trenutno živita svoje sanje. Zakaj? Ker sta se končno odločila, da se iz mestnega vrveža preselita v naravo.

In midva. Midva, ki sva po treh dneh skakanja po Osaki ugotovila, da ta potrošniško usmerjena mesta pač niso za naju.

Tako se je nas pet znašlo v kampu, ki spominja na zapuščene hrvaške Banjole. Na majhnem otoku, ki ga počasi pripravljajo na poletno sezono. Kjer se vsak dan sprehodiš do trgovine, ki meri kakšnih 5 kvadratnih metrov in v kateri lahko prvi dan kupiš mleko in kruh,  vse nadaljne dni pa le še kakšne domače piškote in otoški tofu. Na otoku, kjer se vsako jutro iz velikih megafonov izliva lepa melodija, s katero oznanjajo jutro, čas kosila in večerni počitek. Kjer lahko tečeš, bereš knjige, snorkljaš z želvami ali pa se igraš z ognjem. Kot je to vsak večer počel Jiro. In ker sva imela velikega učitelja pred nama, sva tudi sama začela vaditi verline z ognjem.

Ob ognju smo si vsak večer pripravili toplo večerjo. Vsak svojo, razen Jirota, ki je tekal od enega do drugega in delil vse svoje kuharsko znanje med nas. Nato smo vse jedi položili na mizo in jih skupaj pojedli. Ampak izmed vseh sušijev, nudlov in ostalih japonskih specialitet, so se vsak večer najbolj veselili Divke. Ja, prvi večer sem jo skuhala bolj za hec, pa jim je bila tako všeč, da so mi vsak večer po večerji pristavili šalce in me vprašali, kdaj bo tista dobra kava. =) Bravo naša stara mama. =)

Ker si zelo želiva nekoč bruhati ogenj, nama je Jiro podaril njegove Fire Poi. Pravi, da je to najboljša igračka za vadbo brez ognja. V zameno sva mu pustila najin zeleni šotor. Dobro sva ga zdelala v štirih letih. Zagotovo bo v večjo korist Jirotovi krami kot najinima že tako preveč težkima nahrbtnikoma. 

In njegove zadnje besede, ko sva hodila proti ladji, so bile: “Pa ne pozabita – uporabljajata kerozin in ne gasolin!” Jiro, Jiro =)

…In zdaj bova vadila od jutra do večera. =)

Leave a Reply

Your email address will not be published.