SRINAGAR

.
Sediva na ladji Ark Royal. Srkava kašmiri kawo in s terase opazujeva življenje na vodi. Gospod, ki s svojo šikaro veslja proti mestu, mlada deklica, ki s svojo babico veslja proti plavajočemu vrtu, ribič, ki se ravnokar vrača domov in dve stari gospe, ki iz čolna v čoln prelagata blago. Z nama sedi Latif in nama razlaga nekaj o življenju na vodi. S svojo lepo okrašeno šikaro se pri nas ustavi gospod, najbrž kakšen bližnji sosed. Latif vstane, ga objame in izljubi ter povabi na chai. Pridružijo se nam tudi ostali družinski člani. Brat Matif, hčerka Sara in dedek, ki bo kmalu izgubil še zadnja dva zoba.

Imava čudovito ladjico s teraso, dnevno sobo, jedilnico, splanico in kopalnico. Družina, pri kateri sva nastaljena, živi v skromni ladjici. Povezuje nas star lesen pomol. Dedi, ki ves svoj čas preživi zavit v odejo na terasi ali pa na tleh v svoji ladjici, nama spet dopoveduje kako srečna sva. En dan zato, ker sva na njihovi ladji, drug dan, ker imamo lepo vreme, tretji dan, ker je dež in ne moreva v Ladakh, četrti dan, ker bova pri njih na njihov največji muslimanski praznik,.. In vedno se zraven tako prisrčno škrbasto smehlja.
Ko je čas zajtrka ali večerje, se pridruživa družini v njihovi ladji. Dedi nama vedno znova nameni širok nasmeh in naju povabi, da se vsedeva zraven njega in spijeva en milk chai. Vsi se posedemo na tla, ženske začnejo prinašati hrano, moški pripovedujejo zgodbe. Kašmiri kruh, omleta in milk chai za zajtrk ter riž z zelenjavo in curryem za večerjo.

.
Jezero o katerem govorim, se imenuje Dal Lake. Ogromno jezero s premerom cca. 40km. Na njem pa na tisoče ladjic. Tiste lepe za nas obiskovalce in tiste prisrčne a mnogo bolj skromne za domačine. Narejene so iz kašmirskega lesa, Pinje, ki ga najdeš v njihovih gozdovih in je tako močno, da zdrži več kot 150 let. Ker se življenje odvija na vodi, so na jezeru poleg ladij, ki predstavljajo njihove domove tudi plavajoči vrtovi, trgovine in marketi.

.
Kadar si zaželiva v mesto, naju Matif zapelje s svojim čolnom na gate 7 ali pa ustavi mimoidočo šikaro, da sedeva nanjo. V Srinagarju živi 1.200.000 ljudi. Večinoma muslimanov. Vedno hrupno in živahno. Tržnice, tuk tuki, mušeje, prastari avtobusi, krave, osli in na tisoče potepuških psov. Ljudje zelo prijazni in nevsiljivi, mesto pa tudi presenetljivo čisto. Tja sva se odpravila vsak dan za nekaj ur, toliko, da sva se naužila mestnega vrveža in spila kakšen lassi. Potem pa hitro nazaj v notranjost jezera v naše prijetno zatišje.

.
GULMARG

.
Na Gulmarg ali popoldanski izlet na Šmarno goro. Tako sva si midva vzela tale podvig na prvega štiritisočaka. Ura je bila poldan, ko sva stala ob gondoli in zrla v vrh hriba. Ni tako daleč. Greva peš. Od strica sva odkupila 10 mini Oreo keksov in se podala veselo na pot.

.
Gulmarg je znan po super powder smučanju (baje še boljšem kot na Japonskem) in po najvišji gondoli na svetu. Pelje te vse tja na vrh štiritisočaka. Snega ne teptajo, zato je to popolna destinacija za ljubitelje powdra. Ko si enkrat na vrhu, si car in vse kar moraš narediti je, da se prepustiš 8km dolgem spustu po nesteptanem snegu. Evo pa imava na najini “list to do” že naslednjo smučarsko destinacijo, ki se ji bova posvetila nekega januarja v prihodnosti. 🙂
V tem času je snega le za otip, zaradi tega sva se na mesto z gondolo na vrh podala kar peš. Pa še pomagalo nama bo pri aklimatizaciji za treking v Lehu.