OD ZELENEGA KAŠMIRJA DO POPOLNE PUSTINJE – LADAKHA

.
Občudujem njihove ceste. Ceste, ki so speljane na višinah, ki segajo čez 5000m. Ena od teh vodi tudi od zelenega Kašmirja v popolnoma opustošen Ladakh. Suh in prazen. Kar obutiš ob vsakem vdihu in na svojih vedno bolj izsušenih ustnicah.

Indijsko neskladje. 13 ur za 450 km. In ves čas smo dirkali kot pri norcih. Imeli smo dež, sneg in vroče sonce. Pri starih stricih in tetah smo se ustavljali na milk chai-jih in Aloo patah, za sabo pa sva si vzela tudi vrečko suhih marelic, ki so za to območje zelo popularne. Narava pa tako fascinantna, da ti ne pusti zatisniti očesa. V tej pustinji sredi ničesar pa nismo srečevali nikogar drugega kot na trume oboroženih vojakov in na stotine vojaških kamijonov. Ja ja dragoceno zemljico je treba čuvati. 🙂

.
LEH

Življenje na višini 3300m poteka kot v mestih na nižji legi. Polno kombijev in jeepov, tržnic, majhnih trgovinic in lokalnih restavracij z momoti, naani in milk chai-ji. Povsod se pasejo krave, osli in psi. Če bi odprl njihove želodčke, bi našel v njih najbrž predvsem smeti. Po ulicah se vije melodija Hum mani pende um v različnih verzijah. Muslimanske molitve še vedno odmevajo po mestu 5x na dan, a je ob tempeljčkih, barvnih tibetanskih zastavicah in vrtečimi zvonovi že več budističnega vzdušja.

.
Trekking Markha Valley

.
S kombijem do Spituka, od tam pa na štop do Jingchenga. Dva super smešna Avstralca sta naju nabasala v avto. Še sreča, ker če bi morala prehoditi vso to pot, bi naju že prvi dan minilo do trekinga.:)

Trekingi so krajši, nekaj dnevni, kjer hitro pridobivaš na višini. Iz 3300m sva se že prvi dan prestavila na 4200m, kjer sva tudi prespala. V Nepalu sva se naučila, da ne smeš spati več kot 500m višje kot si spal prejšnjo noč. No, zaradi tega smo vsi prvi dan občutili rahel glavobol. Naslednje jutro sva prečkala prelaz na višini 5000m, potem pa sva se spustila nazaj do vaice Skyu, kjer je Dejan posnel prelep filmček “Male modrosti dečka s Himalaje.”:)
Treking v Lehu je drugačen od trekinga v Nepalu. Nepal je živahen, zelen in spiritualno zelo močan. Tukaj je drugače. Rjavo, suho, nespreminjajoče. Na svoj način ponovno prekrasno in umirjeno. Koža postane hrapava, ustnice že prvi dan pridobivajo svojo večplastno obliko. V vasicah je odprta hiška ali dve z nekaj ljudmi, če imaš srečo včasih naletiš na zajca, svizca ali naloženega osla. Ampak ti so redki. Hiške so zanemarjene, tempeljčki na robu propada. Spet en čisto novi svet, ki te opominja, da so tam nekje še ljudje, ki živijo popolnoma drugače. Tako so trenutki, ko smo sedeli v skupni sobici in gledali, kako se kadi iz vročih posod, teta z rdečimi lički pa je že hodila naokrog in nam ponujala milk chai, toliko bolj dragoceni. In pa seveda misel na to, da si ponovno splezal na nekaj pettisočakov, tudi prinese svojevrstno zadovoljstvo.:) 🙂 🙂