Heli ski Aljaska – Valdez, gorovje Chugach. Heli smučanje, po domače povedano adrenalinsko smučanje po ogromnih in strmih gorah, na katere se je možno povzpeti le s helikopterjem. V divjini, daleč stran od mest in smučarskih centrov, brez sedežnic, gondol in podobnih naprav, se skriva najbolj adrenalinsko, “ekstremno” smučanje na svet.

11 (1280 x 720)

Heli ski, to so sanje vsakega pravega smučarja. Vsak, ki že celo življenje “fura” proge gor-dol po različnih smučarskih centrih doma in v tujini ter hajka s smučmi in se bori za vsak košček celca-powdra, si zagotovo želi skusiti tudi malo drugačno smučanje.

Tudi sam sem sanjal o heli smučanju zadnjih 10 let, odkar sem se začel s smučanjem ukvarjati malo bolj profesionalno. Smučal sem v naši prelepi Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, Italiji, Franciji in Srbiji. Nato pa sem šel “malo v svet”. Najprej v Novo Zelandijo, zadnji dve leti  pa uživam in učim smučanje na Japonskem. Moram priznati, da sem se kar malo zaljubil v Japonsko. JAPOWW, kot imenujejo japonski sneg, je pravi fenomen. Sneg je zelo rahel, skoraj breztežen in tako zelo suh (pršič), da ni možno narediti niti snežne kepe. Le ta nam daje največje zadovoljstvo in vedno znova nasmešek do ušes.

Sem vesel in srečen, nisem pa bogat! Zato so bile sanje o heli smučanju na Aljsaki skoraj neresnične. V januarju pa so se stvari nekoliko spremenila. Še vedno nisem bogat ;), sem pa najbolj srečen in vesel, ker so mi gostje (družina iz Hong Konga), ki sem jih učil smučati v Niseku, v zahvalo podarili – plačali tedenski paket heli smučanja na Aljaski 🙂 🙂

Seveda sem takoj prebrskal splet ter povprašal prijatelje belih strmin in našel najboljšo možno ponudbo in organizacijo, ki izvaja heli smučanje na Aljaski. To je VHSG – Valdez Heli-ski Guides. Rezerviral sem 6 dnevni paket, ki vključuje: 5 dni smučanja (30 vzponov in spustov), 5 nočitev v Tsaina hotelu, 3 obroke dnevno, izposojo smuči in celotne plazovne opreme ter prevoz iz letališča in nazaj. Cena za ta paket znaša natanko 7,780 USD. HVALA DRUŽINI SHAH, za najboljšo napitnino, ki si jo bom zagotovo zapomnil za vse življenje. 🙂 🙂

DCIM101GOPRO

Začelo se je “sanjsko potovanje.”  V nedeljo, 3. mareca sem zapustil Niseko. Najprej z vlakom do Sapora, nato let do Koreje – Seoul, preko Pacifiškega oceana do Seatla, naprej do Anchoraga ter še zadnji let do Valdeza. Moram priznati, da je bil že let proti Valdezu prečudovit, povsod visoke zasnežene gore, ki so se prikazovale ena za drugo vseh 45 min leta.

Na majhnem letališču v Valdezu me je pričakal “šofer” in me peljal skozi noro lepo pokrajino ter prelaz Thompson do Tsaina lodga (hotela). Takoj ob prihodu so mi postregli s prigrizkom in pijačo ter me namestili v sobico z najlepšim razgledom na prečudovite gore. Popoldan smo imeli “brifing” o tem kako uporabljati helikopter ter vso plazovno opremo, ki so nam jo dali. Seznanili so nas s potekom prihajajočih dni ter nas seznanili o vseh morebitnih nezgodah.

Juhuuu, končno v Valdezu, v hotelu. Vse pripravljeno za smučanje, samo še prespimo in gremo smučat. Priznam, da sem bil pod takšnim adrenalinom in tako “excited” da nisem mogel zaspati vsaj še 3 ure 🙂 🙂

Brrrrr, brrrr, brrrr je zapela budilka ob 6 zjutraj. Ves neučakan in presrečen sem hitro vstal, odhitel na zajterk ter se pripravil za odhod, za moj prvi heli ski podvig. Bil je lep sončen dan, brez oblačka, vse je bilo nared za odhod. Priznam, bolj kot se je bližala ura odhoda, bolj sem bil neučakan in tudi malo nervozen. Še pol urce do vkrcanja, čas za zadnji pregled opreme, plazovni ABS nahrbtnik, plazovna oprema, smuči, palice ter plezalni pas. Bili smo pripravljeni, v ozadju pa smo že slišali hrup helikopterja. Vodič Jed nas je postavil v vrsto ter nas odplejal proti helikopterju. Smuči, palice in nahrbtnike smo spakirali v “košaro” ob strani ter se vkrcali v helikopter. 3,2,1 čas za vzlet, srčni utrip je naraščal. Noroooo, takoj smo zagledali visoke in strme gore, ki so se razpotezale do neskončnosti. Sonce, sneg, gore, helikopter, neprecenljivi občutek.  Videli smo neskončno možnosti za smučanje, vendar smo še kar leteli in leteli. Približevati smo se začeli visoki gori z izrazito špico, brez revnega predela. Na zadnjih sedežih smo se začeli spogledovati, bil je malce grozen občutek, mislil sem si, pa sej tu ne moremo pristati kaj šele smučati! Bili smo visko in videti je bilo strmo. Pilot je naredil še dva kroga okoli vrha medtem ko je vodič gledal goro in iskal najboljšo možno “linijo” za smučat. Pristali smo, no bolje rečeno dotaknili smo se vrha. Vodič Jed je odložil slušalke, si namestil čelado, odprel vrata ter prvi izstopil, nato smo izstopili še ostali ter raztovorili opremo. Pulz je naraščal. Bilo je visko, strmo, zelo malo prostora, ropot helikopterja in močan veter, ki ga ja ustvarjal helikopter je dvigoval sneg vse okoli nas. Nor in nepozaben občutek, a uspelo nam je, vsi smo bili zunaj in prav tako naša oprema. Jed je pomahal pilotu in helikopter je odletel. Tišina, velike oči, tresoča kolena, nato pa kriki navdušenja. Nekako tako je zgledalo nekje tam daleč stran od civilizacije. Vsak si je našel tisti mali košček vrha, da smo se spravili na smuči in namestili nahrbnike. Bil sem malce zaskrbljen, kje bomo smučali, kajti povsod je bilo videti zelo strmo, ogromno skal in prepadov in ledeniških razpok. Vprašal sem se, če sploh znam smučati :)? Po drugi strani pa sem zaupal našemu vodiču Jedu in se prepustil, da nas vodi kot to zna le on. Jed je vrhunski vodič, odličen smučar, ter izkušen gornik, ki smuča na Aljaski že od leta 92. Dal nam je še zadnje napotke ter se spustil preko stmega vrha. Izginil je izpred naših oči. Čez par minutk, me je kot prvega poklical preko radijske zveze, me seznanil s strmino, stabilnostjo snega, ter mi dal točne napotke kje in kako odsmučati do njega. Nato pa 3,2,1, go! Spustil sem se, priznam kolena so se tresla, bila je največja strmina, kar sem jo smučal do sedaj. Prvi zavoj, drugi zavoj, malce bočnega drsenja in zopet par zavojev. Začel sem uživati, bilo je noro in nepozabno, še vedno pa se nisem popolnoma sprostil, kajti zavedal sem se, da je vsaka najmanjša napaka lahko usodna. Po svojih najboljših močeh, z vsem znanjem in izkušnjami sem odsmučal do Jeda. Bil sem v drugem svetu z nasmeškom do ušes, bilo je prečudovito, začel sem kričati od navdušenja.

Tako nekako je izgledala prva vožnja, prvi spust, sledilo pa je še ostalih 29. Že prva je bila najbolj strma, kar sem do sedaj smučal. Spust, ki si ga bom zagotovo zapomnil za vse življenje. Po parih vožnjah sem se navadil strmine, popolnoma zaupal vodiču in opremi. Vsako vožnjo sem smučal hitreje in bolj sproščeno. Vsak spust je bil drugačen, vsaka “linija” je bila nov izziv. Bilo je nekaj posebnega, nekaj kar sem si želel vse življenje. Presrečen, da lahko smučam tu na Aljaski.

Alaska

Prvi dan smo naredili 7 spustov, ki so mi zagotovo spremenili pogled na smučanje. Mislil sem, da je to najboljši dan, da ne more biti bolje. A smo vsak naslednji dan, vseh 5 dni, vedno znova našli nov vrh, novo strmino, nov kuluar, nov izziv in tako je bil vsak dan boljši. Skupaj smo naredili 30 heli vzponov in spustov, pri vsakem smo naredili 1000 do 1600 metrov veritkalnega smučanja. Glede na to, da vsak dan smučam, se počitim kar fit, a vseeno priznam, da sem bil po petih vožnjah prijetno utrujen.

Po smučanju smo se vrnili v naš Tsaina hotel, kjer so nam postregli s prigrizkom. Vsi utrujeni in nasmejani smo gledali posnetke in slike s tistega dne ter že delali plane za naslednji dan. Prijazni natakarji so nas postregli s slastno večerjo ter sladico in bili smo več kot zadovoljni ter pripravljeni za spanje. Tako smo preživeli in uživali vseh 5 dni. Bila je nora, najboljša in nepozabna izkušnja, ki si jo bom zagotovo zapomnil za vse življenje. Hvala družini Shah, ki so mi uresničili življenske sanje, heli smučanje na Aljaski. Aljaska je lepa, čudovita, drugačna in hkrati zelo nevarna. Bodite previdni, lahko se okužite. Jaz sem se okužil in že  gledam letalske karte za drugo leto 🙂 Heli smučanje, najboljša droga!!