Nova Zelandija je bil najin prvi preizkus smučanja na drugem kontinentu, na južni polobli. Odprla nama je nov pogled, novo perspektivo smučanja. Počasi spoznavava, da je smučanje veliko več kot drajsanje po potlačenih progah. Takoj, ko zmanjka vlečnic in si privežeš smuči na nahrbtnik, spoznaš pravi pomen hribov, snega in smučanja.

Za delo sva zaprosila na S otoku, na vulkanu Mt. Ruapehu, smučišče Whakapapa. Gora na kateri smo 4 mesece učili smučanje je vulkan, poln klifov in skal ter ima čudovit pogled na Tongariro nacionalni park in njegov vulkano. Smučarski teren je čudovit. Tukaj lahko najdeš zelo strme terene, kuluarje in klife. Ko izstopiš iz zadnje vlečnice si nadaneš kože na smuči ali smuči privežeš na nahrbtnik in se povzpneš do vrha. V kraterju vulkana je jezero. Iz vrha vulkana se lahko s smučmi spustiš do jezera, potem pa ob jezeru prečiš na drugo stran in smučaš do smučišča Turoa, ki je na drugi strani. Spust je čudovit in strm. Zelo lep vzpon s smučmi ali brez je tudi vzpon na vulkan v Tongariro nacional parku. Vulkan je še zelo živ. Ob vzponu te spremljajo vonjave vulkanske vode, vonj ima po gnilih jajcih, iz lukenj se aktivno kadi. Ker so zime v Novi Zelandiji nekaj stopinj pretople, je tukaj veliko dežja, smučišče pa je zaradi slabih razmer (veter, led) velikokrat zaprto.

Kot smučarski učitelj ne moreš prihraniti veliko denarja, ker ni veliko dela, stroški življenja pa so visoki. Ampak je lepa izkušnja. Na smučanje prihajajo ljudje iz cele Azije, ki tukaj prvič vidijo in občutijo sneg. Zato je tudi učenje tukaj drugačno. Včasih dobiš skupino dvajsetih  ljudi ali več in jih skušaš v tem kratkem času spoznati s smučarskim športom – smučanjem in s snegom samim ter ustvariti čim lepše spomine, ki jih bodo hranili za vedno v spominu.