Bogata narava me obkroža. Narava, ki je tako zelena, da reže čez oči. Drevesa, ki so polna tropskih sadežev in vrtovi bogati s tarom. V morju plavajo ribe, na vodi mali leseni kanuji z otroci, ki vesljajo proti šoli ali z ribičem, ki čaka na majhen morski ulov. Pridni so in iznajdljivi. Skromni in v srcu izredno bogati. Srečni in brezskrbni. Solze mi polzijo po obrazu, ker mi je ta trenutek tako lepo. Končno sem tukaj, med ljudmi, ki me imajo radi četudi me ne poznajo. Na tem majhnem koščku našega planeta, kjer so vsi prijazni in srečni.

.
Imava šotor in spalki. Za življenje tukaj ne potrebujeva veliko. Kot ne potrebujejo veliko domačini. Morje je njihov hladilnik, gozd njihova trgovina. Deževnica in podtalnica jih oskrbujeta s pitno vodo. Živijo v bambusovih hiškah in kuhajo na ognju. In ko najdeš na vsakem tem majhnem otočku še rajsko peščeno plažo s čudovitim koralnim grebenom v vodi, se ti zdi, da kaj več za najlepše življenje ne potrebuješ.

.
Sva na otoku Efate v glavnem mestu Port vila. Smešna kombinacija vanuatujskega življenja z dragimi trgovinami različnih znamk in luksuznimi lodgi. Med njimi pa lokalna tržnica, na katri imajo razkazano kaj imajo. Ampak se nebo nihče niti spolnil, da bi ti kaj ponujal ali prodajal. To je v njihovi pacifiški krvi. Niso biznismeni, za takšne stvari imajo tam Kitajce in druge tuje vlagatelje.

.
Odmakneva se od mesta in se za nekaj dni naseliva v bližnjo vasico Pango. Medtem, ko se odločava na plaži za katerim grmom bova postavila najin šotor, naju ustavi starejši gospod Kal in naju povabil v njegovo majhno kraljestvo. Kakšnih devet otrok, štiri hčere z možmi, njegova žena in 6 psov skače okoli hiše. Medtem, ko se ukvarjam z otroci in psi, Dejan s Kalom pripravlja laplap. Diši po kokosu in zelenih bananah. Sedita si nasproti in strgata kokos. Tu pa tam stegnem roko proti posodi in ukradem malo svežega kokosovega mesa. Tako dober je in sočen. Prelijejo ga s kokosivim mlekom, iztisnejo vso tekočino iz mesa in “suh” sadež vržejo prašičem. Kaj?? Prašičem? Jap, baje je to dobro samo še za pujske.. in mene. =( Sprehodili smo se do Kalovih vrtov. V velik ponos so mu, kot vsakemu Vanuatujcu. Vrtovi niso podobni našim, so le del jungle, kjer rastejo banane, taro in druge dobrote. Victoria in Rud, njegovi majhni vnukinji, nabirata cvetove in si jih zatikata za uho. Tudi meni zatakneta velik rdeč cvet. Potem pa eden od psov ujame netopirja in Kalu se neizmerno nasmeji. “In kaj bomo z njim?” ga vprašam. “Pojedli ga bomo za večerjo.” Hmmm..

.
Malekula, otok Uripiv… Ujela sva ladijo, ki dvakrat na teden odpluje proti severu. Izstopiva na otoku Malekula. Eden večjih otokov z množico manjših. V pristanišču sprašujeva ljudi. Želiva na manjši otok. Pride kapetan majhnega čolnička in naju povabi k njemu domov na otok Uripiv. Z majhnim motornim čolnom se v temi odpeljemo proti otoku. Otok, ki je obkrožem z ostrimi koralami in poseljen z bambusovimi hiškami. Ni cest in ni prevoznih sredstev. Po temi hodimo do njegovega doma. Nimava pojma kje sva. Samo slediva mu. Prideva do njegove bambusove hiške. Odpre nama vrata in nama pokaže kje si lahko razgrneva najini spalki. Še predno si do konca postiljeva naju že čaka s kavo. Pacifiška kava, ki te omami že po nekaj požirkih. Korenine kave zdrobijo v prah in ga zmešajo z vodo. Močna je. Narediva požirek in je dovolj. Mogoče sva le utrujena preveč. Zgodaj zjutraj naju zbudijo petelini. Joj kako obožujem ta glas. Vasica zaživi. Domačini obdelujejo svoje vrtičke v notranjosti zaraščene jungle, ženske pletejo podlage, otroci se igrajo surviving time v jungli. Poznajo vsako drevo, vsak sadež in vsak kamen. Malo snorkljava in delava družbo ženam , ki pletejo preproge, večina časa pa se z otroci podiva po jungli in okušava vse sadeže, ki jih jungla ponuja.

.

Otok Rano. Če bi se še kdaj želela kam vrniti, bi se želela vrniti na otok Rano. K Davidovi družini, pri kateri sva en teden z vsemi čuti zaznavala in sprejemala lepoto in poenostavljenost njihovega življenja. Bila sva na pravem mestu ob pravem času. Na Vanuatu lahko to rečeš na vsakem koraku. Ko sva se vrnila iz Uripiva, sva na Malekuli, na majhni tržnici pristopila do fanta, ki je sedel na prikolici avtomobila. Z listom papirja, ki bi ga lahko klicali najin zemljevid, sva mu kazala čisto majhen otok Rano in ga spraševala, kako bi lahko prišla do njega. Naš pogovor pa je izgledal nekako takole:
David:” zakaj želita ravno tja in kje bosta spala glede na to, da tam ni prenočišč?”
Midva: “Hm na pogled (kakšen pogled?) izgleda luškan, s sabo pa imava šotor, tako da bova domačine prijazno vprašala, če ga lahko kje postaviva.” Nekako se nama je zdel to kar dober in samoumeven odgovor.
David: “Imata kaj hrane?”
Midva: “Lahko jo kupiva na tržnici.”
David: “Dobro, lahko gresta z mano. Jaz živim tam in se ravno odpravljam domov.”
Midva: “Resno??”
David: “Ja, gremo.”
Odpeljali smo se proti severu po makedamasti cesti mimo ogromnih kokosovih plantaž. Nato naju je posedel na njegov miniaturni leseni kanu, tako majhen in ozek, da smo z ritnicami sedeli na kanuju, noge smo stlačili v kanu. Dejan je vesljal, David mu je pomagal in s polovico izdolbljenega kokosa odlival vodo iz kanuja. Seveda smo bili pretežki za ta kanu in tudi morje ni bilo čisto mirno, zato nas je kar naprej zalivalo. Prispeli smo. S kanujem smo se zagozdili v peščeno mivko in en za drugim previdno poskakali v turkizno morje. Bila je pravljica. Pred mano pa najlepša slika, kar so jo kdaj videle moje oči. Še nekaj korakov čez junglo in prišli smo k Davidu domov. V majhno vasico iz bambusovih hišk, čisto in nedolžno. Ne potrebujejo elektrike, ne vodovoda. Narava jim daje vse. Nastanila sva se v Davidovo hiško in si na tla razgrnila najini spalki. Vzeli so naju za svoja. Skupaj smo jedli, plesali, molili, peli in se frizirali. Zjutraj smo se s praznimi lavorji odpravili po vodo, zvečer smo si, vsi najedeni lap lapa, ob ognju pripovedovali zgodbice. S starejšimi fanti smo lovili ribe, z otroci smo se preganjali po jungli in nabirali sadeže. Takšne in drugačne oreščke, kakavovec, kokose, grenivke, banane. Ali pa smo se popoldne, ko so otroci privesljali iz šole, na plaži igrali kdo je LALU, se lovili, skakali, plavali in tavhali. In ko je nastopil zadnji dan in bi jim želela dati prav vse, od naju niso hoteli vzeti prav ničesar, oni sami pa so naju opremili z njihovimi sorongi, oblekami in verižicami. Da ne omenim, da so nama za spomin hoteli dati lesen kanu. =)

.

Espirito Santo, najina zadnja postojanka. Staro tovorno ladjo sva ujela kar pri otoku Rano. Tam so se zasidrali, ker je bilo morje zelo valovito. Ob dveh zjutraj smo odpluli. Midva in še kakšnih šest drugih domačinov, ki smo se naslednjih 8 ur pretvarjali, da ne trpimo morske bolezni. Na Santu sva spoznala Wilsona. Stala sva na bencinski črpalki in iskala nekoga, ki bi naju zapeljal nekam iz mesta, kjer bi si lahko postavila šotor. In pripeljal se je Wilson, šofer in hišnik glavne in edine univerze. Nekaj časa je še pogledoval z nama iz njegovega avta in nama pomagal iskati prostor za najin šotor, celo odložil naju je pri reki in se odpeljal. Ampak že v naslednjih 25 sekundah je bil nazaj in rekel, da naju ne more pustiti sredi ničesar in da želi, da spiva pri njemu. In tako sva pristala v študentskem naselju, v študentski hiši zraven univerze. Bila sva cimra trem študentom in pomočniku, ki se je ravno ukvarjal z udomačevanjem kač. Danes mi je prinesel pokazat malo kačo, drug dan je prišel z ogromno. Prišel je petek in z njim dva dni prosta šole. Wilson naju je povabil v njegovo vas. Dve uri smo hodili bosi skozi gozd in travnike do njegovega doma. Do vasic kjer živijo male Nambe. Njegova žena Lavi in njuni dve punčki Yollen in Yotina so naju postregle z vsemi vaškimi dobrotami. Imajo ogromne vrtove ananasa, banan, tara in kumale. In ko je bil večer, so v znak, da sva postala del njihove družine, skuhali kuro. Pa saj sva jim skušala dopovedat, da je bolje za kuro, da ostane živa. Ampak jih nisva mogla prepričati.

.
Lonnoc in Shampagne beach.. pred nama so še zadnji trije dnevi. Želela sva jih preživeti na lepi plaži. Odpraviva se do Lonnoc beach, ki leži poleg Shampagne beach. In tukaj najin šotor, prvič po vseh poizkusih, dobi priložnost, da se postavi. Na prazni in umirjeni peščeni plaži ob čistem turkiznem morju, ki se na kopnem meša s pitno podtalnico, ki burka izpod mivke. Z nogami leživa v morju in iz tal pijeva pitno vodo. V vodi pa čudovite korale, polne življenja in počasnih želv, ki tu pa tam primahajo mimo. Ne potrebujeva dragih hotelov s petimi zvezdicami, raje spiva pod milim nebom s tisočerimi, ki vsako noč visoko nad oblaki svetijo za nas.

.

.

PAMETNI NAMIGI

.
Letala. Najceneje se na Vanuatu leti iz Aucklanda v Port Vilo. Midva sva letela z Air New Zealand.

.
Viza. Viza za 30 dni ni potrebna in se da podaljšat. Včasih na letališču zahtevajo povratno letalsko karto.

.
Medotoški prevozi. Efate – Tanna: 1x na teden; 5000-8000VUV/osebo/smer (vsako sredo ali četrtek, odvisno od vremena)
Efate – Malekula – Espirito Santo: 1x na teden; 6000VUV – Malekula, 8000VUV – Espirito Santo; Iz Efate izpluje vsak torek, iz Malkule vsako sredo zvečer.
Malekula – Espirito Santo: majhna tovorna ladja izpluje skoraj vsak dan ali vsak drugi dan ob zgodnjih jutranjih urah. Stane 2000VUV in traja 6 ur. (urnik se prilagaja vremenu)
LETALO: Efate – Tanna cca. 12000VUV, Efate – Espirito Santo cca. 16000VUV.

.
STROŠKI
Na tem potovanju sva zapravila zelo malo, ker sva večinoma časa preživela v vasicah z domačini. Imava pa zapisanih nekaj splošnih cen, za lažjo predstavo o stroških na Vanuatu.
1000 VUV je cca. 8.5eura
Prevoz letališče – mesto (10min) – 150VUV
Pivo: 350VUV+
Voda, čaj, kava, papaje, banane, kruh: 100 VUV (tržnica)
Čokolada: 600VUV+ (sori Mirjam =)
Obroki na tržnici (riž, kasava. riba): 200 – 450VUV
Medotoški prevozi: 5000-8000VUV ladje; 12000-16000VUV letala
Spanje: šotorjenje 1000VUV/šotor; poceni lokalni lodg 3000VUV/sobo; bungalovi 5000VUV+/bungalov.
Rentanje motorja (Efate): 4500VUV/dan

Leave a Reply

Your email address will not be published.